Matej govori o Mateju, o Leviju, o sebi. Desetletja pozneje se spominja, kako je zapustil svojo donosno službo in šel za Jezusom.

Pomembnega in uspešnega cestninarja so rojaki zaničevali. Bil je  osovražen, veljal je za sodelavca okupatorja.

Je šlo vse, kot namazano, dokler se ni srečal s pogledom tesarja Jezusa iz Nazareta?  Ali pa morda vendarle ne? Kaj je bilo v njegovem srcu? Ne vemo. Jezus pa je vedel. Morda je v njem že dolgo tlela želja, da zapusti svojo službo, saj je izgubil svoje dobro ime, doživljal mrzke poglede svojih rojakov ali pa ga morda sploh pogledali niso. Morda se je bal narediti ta korak, zaradi…

Jezus ni šel mimo njega. Ustavil se je pri njem in ga pogledal. Drugače, kot rojaki, ki so s pogledom sporočali, da ga prezirajo.

 »Hodi za menoj!«

Morda se je čutil nevrednega, da bi šel za Jezusom. Jezus ga je spodbudil, da preseže blokade, da naredi to, kar je želel sam.

Jezus neskončno spoštuje našo svobodo, obenem pa osvobaja našo ljubezen.

Jezusov razumevajoč pogled in klic ni pogojen z našim trenutnim stanjem, s temnimi lisami našega življenja, z neredom v katerem se nahajamo, z zmešnjavo v naši glavi. Bog je v svoji človekoljubnosti nedoumljiv. Želi nam biti blizu v naši veliki in vsestranski revščini.