Kakšen je bil obseg solkanske pražupnije, je opisal prof. Franc Kralj. Prva in zato najbržda najbolj boleča cepitev solkanske župnije se je izvršila leta 1460. Pri tem je sodeloval goriški grof, oglejski patriarh in celo sveti sedež v Rimu.¹⁶¹ Solkan, ki je bil leta 1001 “castellum” – utrjeno naselje, je moral prizanti  dejasko veličino in veljavo Gorici. Gorica se je iz vasi razvila najprej v trg !1210), potem v mesto (leta 1307). Gotovo si je zaslužila svojega župnika in ga je tudi dobila. Povezanost med Solkanom in Gorico je še vedno ostala. Prej je bil solkanski župnik tudi za Gorico, pozneje pa goriški župnik tudi za Solkan. Ljubljanski škof Tavčar je zanimivo zapisal: “Solkanska cerkev je iz matere postala hčerka”.¹⁶² Meja je potekala “blizu hiše grofa Soardija po javni cesti, ki vodi k goriškemu mostu (na Soči)”.¹⁶³ V spominu Solkancev velja kot stara meja z Gorico trg Katerini. V drugi polovici 18. stoletja (leta 1772) so v solkansko župnijo spadale te kuracije. Pevma, Šentmaver, Grgar, Bate, Ravnica, Čepovan in Gorenja Trebuša.¹⁶⁴ To pomeni, da so že imele svojega kurata in določeno samostojnost. Pozneje so se razvile v neodvisne župnije, kar se je zgodilo še s Podsabotinom, Banjšicami, Lokvami in Kromberkom.
Po prvi svetovni vojni je bila meja z goriško župnijo Placuta Via brigata Etna, od 15. 9. 1947 pa gre jugozahodna meja župnije po državni meji.
Vzhodna stara meja solkanske župnije je bila na Lijaku. Ko je Kromberk postal viakriat, se je meja pomaknila blizu Ošleka k gostilni Pri hrastu.
S Plavami, ki so nekdaj spadale pod Kanal, je meja nespremenjena: “Suhi potok”.¹⁶⁵
Odkar je Grgar leta 1880 postal samostojna župnija, gre severna meja solkanske župnije po severnem robu Svete Gore. 
Leta 1947 je del solkanske župnije (Grčna) prišel pod novoustanovljeni neodvisni vikariat Kostanjevica.¹⁶⁶ Leta 1956 je apostolski administrator dr. Mihael Toroš potrdil na novo določene meje s Kostanjevico in Kromberkom. Za mejo med Kostanjevico in Solkanom je veljala zračna črta od Prvomajske 60 do križišča med Kidričevo ulico in cesto, ki pelje k predoru. Med Solkanom in Kromberkom je šla meja od križišča Kidričeve in Vojkove po poljski poti, ki se nad Ščednami nadaljuje po stari vojaški poti proti sv. Katarini.¹⁶⁷
Zadnja odcepitev se je zgodila z ustanovitvijo župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici 3. 6. 1976.¹⁶⁸ Malo popravljena meja z dne 9. 12. 1995 poteka od Svete Katarine do bencinske črpalke na Vojkovi ulici, potem po Vojkovi ulici, po Ulici XXX. divizije, po Ulici dr. K. Lavriča do Prvomajske, po Prvomajski do Rejčeve in od tam proti državni meji z Italijo.¹⁶⁹
Na prvi pogled je solkanska župnija v svoji zgodovini samo izgubljala. Toda na to izgubljanje lahko gledamo s ponosom: iz ene župnije se je razvilo nad dvajset župnij in dve mesti.

Viri:

161. Prim. Valdemarin I., n. d., 184-185 in Paschini P., n. d., 75-76.
162. Valdemarin I., n. d., 166.
163. Mrliška knjiga župnije Solkan 1784-1812, platnice, 45 in 68.
164. Attems K. M., Vizitacijski zapisniki 1752-1774 4, Gorica 2000, 558-569.
165. tam je tudi meja katastrske občine. Prim. protokol o postavitvi mej solkanske skupnosti, št. 192, register 64, Državni arhiv v Gorici.
166. Prim. Dekret o ustanovitvi mestne dekanije v Solkanu 25. 9. 1947, št. 13/47, Arhiv župnije Solkan.
167. Prim. Predlog za ureditev župnijskih mej Solkan-Kromberk-Kostanjevica in potrditev le-tega 6. 4. 1956, št. 125/56, Arhiv župnije Solkan.
168. Prim. Dekret o ustanovitvi nove župnije: Nova Gorica 3. 6. 1976, št. 325/76, Arhiv župnije Solkan.
169. Prim. Odlok o preureditvi meja med župnijami Kromberk, Nova Gorica-Kristus Odrešenik in Solkan, 9. 12. 1995, št. 539/95, Arhiv župnije Solkan.