Z zelo razgibano zgodovino Solkana v 20. stoletju se pokriva tudi razgibana zgodovina solkanske župnije.
V letih pred prvo svetovno vojno je prebivalstvo Solkana doživelo pravo eksplozijo. Ob koncu leta 1900 je Solkan štel 2041 prebivalcev,170 21. 10. 1910 pa 3035 prebivalcev.171 V začetku leta 1914 jih je bilo že okrog 3300.172 Leta 1907 se jih je v Solkanu rodilo 140 in 71 jih je umrlo. Naravni prirastek je bil torej 69. V tistem letu pa je prebivalstvo naraslo za 365 ljudi (od 2457 do 2822), kar pomeni, da se jih je priselilo 296!173
S porastom prebivalstva je naraščala tudi dejavnost župnije. Velika večina prebivalstva so bili katoličani, le 5 do 10 je bilo protestantov. Župnijska cerkev je postajala premajhna. Zato se je v letih župnika Janeza Kolavčiča na god sv. Blaža, 3. februarja, darovala “sv. maša za žive in mrtve dobrotnike, ki so darovali za zidanje prihodnje nove farne cerkve v Solkanu.”174 Zbiranje prispevkov za novo cerkev je bilo v letih 1900 do 1910.
Razširjanje Solkana in načrte za novo cerkev je uničila prva svetovna vojna. 5. 8. 1916 je bila dopoldne še zadnja maša v Solkanu, pri kateri je ministriral Vence Gomišček. Popoldne se je že slišalo italijanske vojake na drugi strani Soče. Župnik Jakob Rejec in kaplan Jožef Ličen sta morala z vsemi farani v begunstvo. Župnik Rejec je bil v begunstvu najprej v Črnem vrhu (do septembra 1916), potem pa v Ravnah nad Cerknim, kaplan Ličen pa v Šturjah pri Ajdovščini.175 Na srečo je župniku uspelo, da so prej odpeljali na varno v Ljubljano glavni del župnijskega arhiva in dragocene predmete iz cerkve. Kip, ki je krasil vhod v cerkev, je nekdo “rešil” v Italijo. Po mnogih letih (1993) se je ta kip znašel v muzeju v Pordenonu.176 Vojna je v zgornjem delu Solkana porušila vse hiše, med njimi tudi župnijsko cerkev in cerkev svetega Roka na pokopališču. Ostali so le zidovi.
Po vojni so se v Solkan vrnili v glavnem le pravi Solkanci in si počasi obnovili svoja bivališča. Življenje je začelo znova poganjati spomladi 1918. Prvi je bil rojen 9. maja Anton Čubej.177 Župnijsko središče je postal Nibrantov hotel (sedaj hotel Sabotin). Večji prostor v prvem nadstropju je služil za cerkev. Kaplani Brumat, Ferjančič in Kodrič so še nekaj let po vojni stanovali pri Biščevih, v sedanji Pionirski ulici.
Glede obnove cerkve sklepamo, da se niso mogli takoj odločiti ali bodo zgradili novo cerkev ali popravili staro. Najprej, v začetku leta 1924, so začeli obnavljati cerkev svetega Roka.178 Bogoslužje se je tam vršilo od leta 1924. Nato je prišla na vrsto župnijska cerkev svetega Štefana. (Za preureditev prostora pred cerkvijo je naredil načrte tudi arhitekt Fabiani).179 Pri obnovi so prestavili zvonik na severno stran. Za bogoslužje je bila cerkev odprta 9. 5. 1926, ko jo je znova posvetil goriški nadškof Franc Borgia Sedej.180 Ideja o novi cerkvi v Solkanu se torej ni uresničila in župnik-dekan Jakob Rejec je 14. 10. 1934 oznanil: “Cerkveno oskrbništvo meni prodati takoimenovano “martinelovo brajdo” nasproti Doljakovim, ki se je kupila za zidanje nove cerkve. Sveta je šest in pol mernih njiv. Kdor želi kupiti, naj se zglasi pri dekanu.”181
Po prvi svetovni vojni so poleg dveh cerkva obnovili tudi župnišče (na dvorišču je ob povratku iz begunstva župnik našel vojaško pokopališče) v sedanji Soški ulici 17 in kaplanijo v sedanji Mizarski ulici 18. Izgleda, da za drugih deset cerkvenih hiš v bližini župnijske cerkve, ki so bile med vojno porušene, ni bilo sredstev. Do danes so ostale nepozidane.182
K ponovni rasti župnije po prvi svetovni vojni je s civilne strani pripomoglo ponovno večanje prebivalstva, v glavnem na račun priseljencev, med katerimi je bilo precej Italijanov (leta 1941 je bilo v Solkanu 3640 prebivalcev, od katerih so bili razen dveh pravoslavnih vsi katoličani),183 z verske strani pa gotovo delovanje Marijine družbe. Pred drugo svetovno vojno in med njo so solkanskemu šolstvu dale svoj prispevek tudi uršulinke, ki so najprej delovale v Lenassijevi hiši (v sedanji Ulici IX. korpusa 100), potem pa v hiši v sedanji Ulici IX. korpusa 11. Za ponižanja pa sta poskrbeli dve ideologiji, ki sta bili tako ali drugače usmerjeni proticerkveno: fašizem in komunizem.
Fašizem je s svojo protislovensko politiko posegel tudi v življenje solkanske župnije. Župnika-dekana Jakoba Rejca so fašisti stalno preganjali, ovirali pri dušnopastirskih opravilih in nadzorovali. 9. 7. 1932 je prefekt Tiengo zahteval od msgr. Sirottija, apostolskega administratorja v Gorici, naj odstavi solkanskega župnika in dekana, ker da je usmerjen protiitalijansko.184 Msgr. Sirotti je na ponovno zahtevo prefekta in kvesture v naslednjem letu pristal na imenovanje italijanskega župnika v Solkanu in zaprosil frančiškanskega provinciala v Trentu za dva patra, od katerih bi “vsaj eden moral malo znati slovensko za duhovno oskrbo kakšnega starčka, ki bolj malo zan italijansko.”185 Saj “Solkan ni več slovenski kraj v pravem pomenu besede, ker spada pod občino Gorica, iz česar sledi, da vsi znajo dobro italijansko.”186 Na srečo je dekan Rejec vztrajal na svojem mestu do upokojitve ob koncu leta 1937.
Z zamenjavo župnika je bilo povezano posebno ponižanje in “blažilno” povišanje solkanske župnije. Od leta 1783 je bil solkanski župnik tudi dekan za tiste župnije ali vikariate, ki so bile prej solkanske podružnice. Z dekretom 6. 11. 1937 pa je bila solkanska dekanija ukinjena. Župnija Solkan, skupaj s Kromberkom in Pevmo, je bila priključena območju mesta Gorica. Da bi “ponižanje” ne bilo tako hudo, se z istim dekretom “dekanska župnija Solkan poviša v nadžupnijo upoštevajoč njeno starodavnost.”187
Cerkveni pevski zbor je vedno imel pomembno vlogo v življenju solkanske župnije. Leta 1936 je štel kar 58 članov. Pevci so s petjem slovenskih verskih pesmi lepšali bogoslužje, v tistih časih pa tudi ohranjali in krepili svojo narodno zavest.
Na volitvah januarja 1922 so v Solkanu vzeli v roke vajeti javnega življenja komunisti, ki pa jih je pozneje na zunaj utišal fašizem. Gotovo je navzočnost solkanskih komunistov vplivala tudi na življenje župnije. Kakšen je bil ta vpliv, si lahko predstavljamo iz označbe narodnega heroja iz Solkana Jožeta Srebrniča: “Bil je korenit protiklerikalec in sovražnik Cerkve”188 in izjava župnika Rejca: V Solkanu so menda proti meni “komunisti, ker grajam njih delo”.189
Vsaka vojna negativno vpliva na cerkveno življenje. Tako je bilo tudi z drugo svetovno vojno. Solkanska župnija je na račun te vojne izgubila 114 svojih župljanov. Župnik dr. Božo Kjačič se je na vse načine trudil za dvig verskega (leta 1940 je organiziral zelo uspel misijon) in tudi narodnega življenja (“otroke sem učil krščanski nauk v materinščini vkljub prepovedi kvesture, dočim so takrat nekateri moji farani, danes tovariši, nosili črne srajce”).190 Doživel je tudi grenko izkušnjo, ko je leta 1945 prišel k njemu nekdo, da bi ga likvidiral.191
Konec druge svetovne vojne je Primorcem prinesel tako zaželjeno svobodo in res nove čase. V to novost je bila prav posebno postavljena župnija Solkan, saj je z združitvijo Primorske matični domovini 15. 9. 1947 postala cerkveno središče Primorske. Osnovana je bila Apostolska administratura za tisti del goriške nadškofije in tržaške škofije, ki je prišel pod Jugoslavijo in solkanski župnik dr. Franc Močnik je bil imenovan za prvega apostolskega administratorja.192 Zares največji vzpon Solkana v vsej njegovi zgodovini! Na žalost je bil ta vzpon kratkotrajen. Sledilo mu je neverjetno ponižanje.
Osrednja oblast v Ljubljani je ukazala in krajevna oblast v Solkanu je ukaz izvršila: Že 19. 9. 1947 so msgr. Močnika nasilno pregnali prek meje v Gorico.193 Ponižani solkanski verniki, posebno pogumne žene, so kljub zelo težkim okoliščinam na trgu organizirali protestno demonstracijo, a so bili kmalu utišani. 23. 9. se je msgr. Močnik vrnil v Solkan194 (med tem je prišel v Slovenijo pri Sežani in se je šel predstavit oblastem v Ljubljano) in nadaljeval z izvrševanjem svoje službe. Za Solkan je imenoval novega župnika-namestnika Ivana Kretiča.195
Toda oblastniki so vztrajali pri svoji odločitvi. Za nedeljo 12. 10. so v Solkanu organizirali pravi miting in po majhnih zapetljajih dosegli svoj namen: prek meje so izgnali župnika Kretiča in apostolskega administratorja msgr. Močnika. “O, nesrečna vas Solkan…!”
V Solkanu v kaplaniji je ostal le mlad kaplan Robert Zadnik. Župnišče, ki je postalo sedež apostolske administrature, je država zasegla (kar še traja). Kolikor je mogel, je kaplan vzel v roke vodstvo župnije. Med drugim mu je uspelo pripraviti dva svetla trenutka v povojni zgodovini solkanske župnije: 5. 9. 1948 je bila v Solkanu birma, pri kateri je bilo 953 birmancev, od katerih 136 iz Solkana,196 in slovesen prenos milostne podobe Svetogorske kraljice na Sveto Goro 8. 4. 1951.197 Je pa gospod Zadnik, in z njim župnija, doživel tudi dve ponižanji: 1949-50 je moral k vojakom in 1952 v zapor. Vsekakor je bila v tistih razmerah zvestoba Kristusu zelo preizkušana. Nekateri so ostali zvesti Cerkvi tudi za ceno velikih žrtev (Npr.: nekomu v Solkanu so agenti tajne policije grozili s pištolo, ker je vztrajno hodil k maši. Občinski sodnik za prekrške v Novi Gorici je obsodil na denarno kazen mizarja-obrtnika Hlede Rafaela, ker je imel “25. decembra 1957 svojo zasebno mizarsko delavnico zaprto ves popoldanski čas”).198
Ponovni vzpon in tudi kakšno ponižanje je solkanska župnija doživela za časa župnikovanja g. Andreja Simčiča. Med ponižanja spada porušenje pokopališke cerkve sv. Roka leta 1955, porušenje kapelice “Marija Lurd”199 in trimesečni zapor g. Simčiča leta 1956. Med vzpone lahko štejemo slovesno obhajanje 400-letnice župnijske cerkve leta 1966200, 1000-letnice solkanske župnije 28. 12. 1975201 in časti in službe, ki jih je prejel g. Simčič. Ta je bil od leta 1959 do 1963 delegat apostolskega administratorja msgr. Mihaela Toroša. Po njegovi smrti v decembru 1963 pa do prihoda škofa dr. Janeza Jenka 30. 4. 1964 je bil kapitularni vikar in prelat ter je vodil jugoslovanski del goriške nadškofije.202 Tako je Solkan znova postal (tokrat za štiri mesece) cerkveno središče severne Primorske.
Viri:
170. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1895-1903, 189.
171. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 240.
172. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 326 in 368.
173. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 110 in 141.
174. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 79 in 210.
175. Prim. Opravilni zapisnik župnijskega urada solkanskega v Črnem vrhu in Ravneh. Arhiv župnije Solkan. Sedmak D., Solkan in Solkanci med 1. svetovno vojno.
176. Prim. Tavano S., La “Pietà” di Salcano riemerge a Pordenone, v: Voce isontina, Gorica 23. 10. 1993, 9.
177. Krstna knjiga župnije Solkan 1917-1928, 1.
178. Prim. Opere di riparazione danni guerra, Arhiv župnije Solkan.
179. Prim. Pozzetto M., Maks Fabiani – Vizije prostora, Kranj 1997, 56 in 257.
180. Prim. Dokument o ponovni posvetitvi cerkve sv. Štefana v Solkanu, Gorica 9. 5. 1926, št. 1470/26, nadškofijski arhiv v Gorici, mapa Solkan
181. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1932-1938, 14. 10. 1934.
182. Prim. Popis vojne škode na hišah last cerkve sv. Štefana, Državni arhiv Gorica, mapa 28, sveženj 478.
183. Prim. Questionario per la seconda visita pastorale nella parrocchia di Salcano, 20. 9. 1941, Arhiv župnije Solkan.
184. Prim. PSBL, 3. knjiga, 183. Prefektura v Gorici je proti dekanu Rejcu nastopila tudi 10. 10. 1931, št. A. 05309/P. S. zaradi slovenskega petja v Solkanu 5. 7. 1931, kvestura iz Gorice pa 3. 12. 1933, N. 06619/Geb.
185. Pismo apostolskega administratorja v Gorici frančiškanskemu provincialu v Trentu, 20. 6. 1933, št. 211/33/Pr., Nadškofijski arhiv v Gorici, mapa Solkan.
186. Pismo apostolskega administratorja v Gorici frančiškanskemu provincialu v Trentu, 27. 6. 1933, št. 211/B/Pr., Nadškofijski arhiv v Gorici, mapa Solkan.
187. Dekret nadškofijskega ordianriata v Gorici, 6. 11. 1937, št. 3419/37, Nadškofijski ordinariat v Gorici.
188. Lizzero M. -Andrea v: Jože Srebrnič, Koper 1986, 97.
189. Pismo dekana Jakoba Rejca nadškofu Margottiju 24. 11. 1936, Arhiv župnije Solkan.
190. Kjačič B., Domače novice, v: Slovenski Primorec, Gorica 1946, št. 2, 2.
191. Kjačič B., prav tam.
192. Prim. Simčič O., Dall’arcidiocesi di Gorizia all’Amministrazione apostolica di Nova Gorica, v: Cerkev in družba na Goriškem, Gorica 1997, 287-296.
193. Prim. Bizilj l., Cerkev v policijskih arhivih, Ljubljana 1991, 101. Marušič B., O izgonu dr. Franca Močnika, v: Z zahodnega roba, Nova Gorica 1995, 67-72.
194. Prim. Kragelj J., Leta dozorevanja, Gorica 1977, 167.
195. Dekret o imenovanju, apostolska administratura Solkan, 25. 9. 1947, št. 12/47, Arhiv župnije Solkan.
196. Prim. Birmanska knjiga župnije Solkan 1884-1963, 117-187.
197. Prim. Krajnik P., Marijina hiša, Ljubljana 1989, 120-122.
198. Odločba sodnika za prekrške v Novi Gorici z dne 27. 1. 1958, št. 2/58.
199. Ta kapelica je bila na križišču ulic IX. korpusa in Velika pot. Bila je ob vodnjaku (fontani) na robu Lenassijevega vrta. Morda je bila porušena že prej, vsekakor v povojnem obdobju, ko so urejali prostor za Avtopromet.
200. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1965-1967, 4. 12. 1966. Družina 1966, št. 24.
201. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1975-1976, 21. 12. 1975, Družina 1976, št. 2.
202. PSBL, 3. knjiga, 351-352.