Prof. Franc Kralj je v Družini, v rubriki Pražupnije – korenine slovenske vernosti tako opisal solkansko prafaro:
»V imenu svete in nedeljive Trojice …« se začenja listina-darovnica, s katero je cesar Oton III. v Raveni dne 28. aprila leta 1001 podelil oglejskemu patriarhu Janezu »polovico gradu, ki se mu pravi Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica«, ter polovico vseh hiš in posestev v Solkanu, Gorici in na ozemlju krajev med Sočo, Vipavo in Vrtovinskim potokom ter slemeni Alp. Pol leta pozneje, 27. oktobra 1001, je isti cesar v Pavii podelil furlanskemu grofu Verihenu drugo polovico posestev na omenjenemu območju.
Takrat se Solkan in Gorica prvič omenjata v nam znanih zgodovinskih virih. Naselje Solkan z nazivom neslovenskega izvora je vsekakor starejše od same Gorice. Zraslo je ob vznožju nekdanjega gradu (castellum Siliganum), ki je stal na griču Svete Katarine, današnjem Kekcu nad Novo Gorico. Krajevno ime Siliganum spominja na (pred)latinski izvor in kaže, da je tu prvotno živelo romansko prebivalstvo. S prihodom Slovencev se je prvotni živelj stopil z večinskimi slovenskimi prišleki in se sloveniziral. Tako je kraj že od 12. stoletja dalje dobil slovensko obliko Celkan-Selkan. Že od vsega začetka je bil Solkan cerkveno središče ožje Goriške. Bil je sedež prafare in tudi Gorica (villa Goritia) je spadala pod solkansko prafaro, čeprav je imela lastnega, vendar od Solkana odvisnega kaplana (vikarja).
Začetki solkanske prafare niso poznani. Glede na to, da je Solkan imel utrjen kraj (kastel), bi bilo mogoče iskati začetek fare v tako imenovani »kastelski župniji« (pieve di castello), to je v župniji, ki se je razvila ob cerkvi (kapeli) znotraj utrjenega kraja. Dasi razne darovnice iz 11. stoletja Solkana izrecno ne omenjajo, je upravičeno sklepati, da bi začetke solkanske prafare kazalo pomakniti v desetletja pred letom 1000 oziroma okrog njega, vsekakor v čas, ko je po madžarskih vpadih potekala obnova verskega življenja v Furlaniji. V drugi polovici 10. stoletja jo je ob pomoči cesarja izvajala oglejska Cerkev. Ali je bila v kraju cerkvena postojanka v dobi langobardske poselitve (že v 7. in 8. stoletju), bi lahko potrdile arheološke raziskave na griču Svete Katarine, sedežu solkanskega gradu.
Prva omemba solkanske fare v pisanih virih sega v konec 12. stoletja: prezbiter »Joannes de Celkan« leta 1181.
Bržkone je prvotna solkanska prafara obsegala tudi srednjeveške župnije Šempeter pri Gorici, Miren, Prvačina, Šempas, Renče, Črniče, Vogrsko.
Sicer pa se je poznosrednjeveška solkanska župnija omejila na prostor goratega sveta severno od Gorice (Banjšice in Trnovski gozd) do Sabotina na desnem bregu Soče in vzhodnega obronka Brd ter nižinskega sveta ob preboju Soče v Goriško ravan. Na tem prostoru v začetku izstopata Solkan in Gorica z naseljema Štandrež in Kromberk na ravnini. Na planoti se jim pridružijo naselja in zaselki Grgar, Ravnica, Čepovan, Bate, Banjšice, Trnovo in končno Lokovec, Dolenja in Gorenja Trebuša. Onstran Soče na briški strani se pojavijo Pevma z Oslavjem, Štmaver, Podsabotin s Podsenico. Briška naselja so bila povezana z matično faro prek mostu na Soči pri Pevmi, ki se omenja že leta 1210.
Patronat nad župnijo so imeli oglejski patriarhi, za njimi goriški grofje in po njihovem izumrtju leta 1500 Habsburžani. V srednjem veku sta v Solkanu imela nekaj posesti tudi benediktinska samostana v Možacu in Rožacu. Patrocinij svetega Štefana sega vsaj v leto 1373, postavitev sedanje cerkve naj bi bila v letu 1566, čeprav je bila večkrat povečana in prezidana, po prvi svetovni vojni pa zgrajena povsem na novo.
Duhovna oskrba obširne župnije je zahtevala večje število duhovnikov. Poleg župnika (plebana) v Solkanu se vsaj od leta 1210 omenja poseben kaplan (vikar) v Gorici pri cerkvi svetih Hilarija in Tacijana, od leta 1296 pa še dodaten kaplan v Solkanu. Leta 1398 je papež Bonifacij IX. dovolil ne le postaviti cerkvico Svetega Duha na goriškem grajskem griču, ampak je tudi privolil v imenovanje posebnega kaplana za duhovno oskrbo meščanov gornjega dela mesta, ker so bili preveč oddaljeni od farnega središča. Seveda je bil kaplan podrejen solkanskemu župniku. Kakor drugod na ozemlju oglejskega patriarhata so dušno pastirstvo nadzorovali arhidiakoni. Solkan je v srednjem veku spadal v spodnjefurlanski arhidiakonat vse do ustanovitve goriškega arhidiakonata v 16. stoletju. Vodilno cerkveno središče je ostal do sredine 15. stoletja. V tem času se v zgodovinskih virih omenja kakih dvanajst župnikov.
V neposredni bližini Solkana je v srednjem veku rasla mestna naselbina Gorica, ki je iz stoletja v stoletje postajala pomembnejša kot sedež goriških grofov ter hkrati upravno, gospodarsko in družbeno središče dežele. V 15. stoletju je Solkan moral prepustiti vodilno mesto bližnji Gorici tudi v cerkvenem pogledu. Položaj se je zaostril leta 1452, ko je bila solkanska fara izpraznjena. Oglejski patriarh Ludvik Scarampo (1439–1463) je imenoval za župnika svojega kandidata Karla de Castro Villaro, ki pa ga goriški grof Henrik IV. ni priznal in je v moči patronatskih pravic postavil za župnika svojega varovanca Nikolaja Paceja. Spor je Sveti sedež rešil tako, da je leta 1460 Nikolaju Paceju podelil goriško ožje mestno območje (gornje in spodnje mesto), ki je tako postalo samostojna goriška župnija, ostali del solkanske prafare (gričevnat in hribovit svet) pa je bil dodeljen v komendo škofu Petru iz Cipra. Ko je škof Peter leta 1485 umrl, je bil solkanski del inkorporiran novi goriški župniji svetih Hilarija in Tacijana kot poseben vikariat vse do druge polovice 18. stoletja.
Čeprav je bila goriško-solkanska župnija formalno še vedno enotna, zamenjala se je le vodilna vloga, sta vendarle oba sestavna dela (mestni in podeželski) praktično živela drug ob drugem. To je razvidno med drugim tudi iz vodenja matičnih knjig, ki so jih za mesto vodili posebej od leta 1596 dalje pri cerkvi svetih Hilarija in Tacijana, za podeželje pa v solkanski cerkvi sv. Štefana od leta 1597 (vendar je prva ohranjena krstna knjiga v Solkanu iz leta 1604). Duhovno oskrbo je v obeh delih usmerjal goriško-solkanski župnik, ki mu je v mestu pomagalo šest kaplanov, v solkanskem delu pa je pastiroval vikar z dvema pomočnikoma (kaplan in prvomašnik).
V 16. stoletju je tudi Goriško zajela verska in cerkvena kriza. Botrovale so ji moralno vprašljiva drža duhovščine (zanemarjenje celibata), v splošnem nizka izobrazba klera in navezanost na gmotne dobrine. Zanimivo pa je, da je goriška duhovščina z redkimi izjemami nasprotovala reformaciji in je bila zelo sumničava do tuje vere. Protestantizem je bil vse do Trubarjevega prihoda v Gorico novembra 1563 bolj prikrit. Slovenski reformator je bil v mestu dobro sprejet v plemiških krogih, ki so ga tudi povabili. Manj naklonjeno mu je bilo preprosto ljudstvo, ki se za novo versko smer ni zanimalo. Proti reformaciji je v povezavi s svetno oblastjo odločno nastopil goriško-solkanski župnik Matija Mrcina, izobražen, a moralno vse prej kot vzoren duhovnik. Njegov odločni nastop pri cesarju Ferdinandu je Trubarju onemogočil bivanje na Goriškem in tudi poznejši (leta 1567) poskus protestantskega pridigarja Tomaža Ostermanna iz Vipave je spodletel.
Je pa prostestantizem sprožil na Goriškem vrsto ukrepov v prid katoliške obnove. Prenovitveni proces so najprej omogočile številne vizitacije. Opat Jernej Porcia je npr. leta 1570 ostro prijel sicer reformaciji nenaklonjenega goriško-solkanskega župnika Matija Mrcina zaradi preloma celibata, pa tudi zato, ker je imel v Solkanu nastavljenega vikarja bolj kot nekakega hlapca. Vizitacija nekdanjega goriškega arhidiakona in tedanjega ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja leta 1582 je že ugotovila moralno neoporečnost tako župnika Sebastijana Kinkha kakor solkanskega vikarja, zato pa je toliko več pozornosti namenila odpravi konkubinata v drugih župnijah in protestantizmu v plemiških in meščanskih vrstah. Njegova vizitacija je katoličane opogumila, protestante pa utišala. Naslednje vizitacije do konca 16. stoletja so začeto delo samo dopolnile. K zajezitvi protestantizma je nemalo pripomogla tudi ustanovitev goriškega arhidiakonata leta 1574, prvega zametka bodoče goriške nadškofije. Pravo duhovno osvežitev in poglobitev vere pa so na Goriško prinesli novi redovi, posebej v samo Gorico: kapucini 1591, jezuiti 1615, klarise 1623, karmeličani 1648, usmiljeni bratje 1656, uršulinke 1672. Za razvoj bogočastja in verskega življenja ne kaže prezreti deleža številnih cerkvenih bratovščin, denimo Svetega Rešnjega telesa, Svetega rožnega venca in v čast svetnikov, kakor nam pričajo razni viri.
Posebno poglavje ljudske pobožnosti so romanja. V času, ko se je na Goriškem širil protestantizem, je na Skalnici nad Solkanom leta 1539 zrasla znamenita Marijina božja pot Sveta gora, na kraju, kjer je vsaj v 14. stoletju že stala Marijina cerkev. Množice romarjev so jo posebej oblegale potem, ko so leta 1565 oskrbo svetišča prevzeli frančiškani. Solkan je tako postal izhodišče pešpoti romarjev. Glede na to, da je bila Sveta gora solkanska podružnica, so frančiškani našli močno podporo v solkanskem prebivalstvu. Srečne okoliščine so redovnikom omogočile leta 1590 nakup hiše v Solkanu; prezidali so jo v hospic in redovniško domačo bolnišnico. Na vrtu so zgradili kapelico sv. Antona Padovanskega. Temu prostoru še danes pravijo »klošter«. Sam hospic je služil bolehnim in ostarelim menihom, obenem pa je bil dom duhovnih vaj in zbirališče tretjerednikov. Na ozemlju solkanske župnije je ta čas prebivala še ena redovna skupnost: eremiti pri cerkvi sv. Valentina na vrhu Sabotina.
Z ustanovitvijo goriške nadškofije leta 1751 se položaj solkanske Cerkve ni bistveno spremenil, le toliko, da je bila inkorporirana nadškofijski menzi, dušnopastirsko ločena od goriške stolne župnije ter izročena samostojnemu vikarju. V tem času so mnoge nekdanje podružnice postajale kaplanije in so se sčasoma osamosvojile od matične fare. Ko je bila ukinjena goriška nadškofija leta 1788 in ustanovljena začasno gradiščanska škofija, je bila v Solkanu vnovič vzpostavljena samostojna župnija z lastnim župnikom. Solkan je tedaj postal sedež dekanije za območje poznosrednjeveške prafare z izjemo mesta Gorice.
Po priključitvi k matični Sloveniji leta 1947 je bil Solkan septembra in oktobra istega leta celo sedež apostolske administrature jugoslovanskega dela goriške nadškofije in bi v bolj naklonjenih razmerah utegnil zaživeti kot škofijsko središče.4
Viri:
4. Kralj F., Pražupnija Solkan, v: Družina 24 (2000), 14-15.