
Jezus išče izgubljene ovce! Ovce, ki so sledile tatovom, klavcem in volkovom preoblečenim v ovce; ovce, ki so izčrpane, ki ležijo na tleh in čakajo smrt. Koliko duš se izgublja, drvi v prepad in se pogublja! Koliko talentov je zakopanih!
Jezus nas ima rad, tudi takrat, ko smo zaradi grehov grdi in umazani; bolni in duhovno mrtvi; z občutki krivde moralno na tleh; zasvojeni s kemičnimi in ne-kemičnimi substancami; depresivni in brez volje do življenja… V Gospodovih očeh smo dragoceni. Podaja nam roko, svoj pogled in nasmeh, da nam pomaga vstati. Pomaga nam, da postanemo lepi.
Koliko ljudi je danes izgubljenih, na tleh! Kdo jim bo pomagal? Jezus hoče, da postanemo dobri pastirji tudi mi. Poklical je apostole, Samarijanko, Zaheja…
Kliče tudi nas in nam odpira oči: »Žetev je velika«. Problem je v pomanjkanju delavcev, zato pravi: »Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev!« Mi te besede razumemo, kot klic k molitvi za nove duhovne poklice. Da, premalo prosimo in delamo za duhovne poklice. A ne gre le za to.
Gospod, pomagaj nam, da bomo apostoli tvoje ljubezni in tvojega usmiljenja; da bomo tolažil žalostne, ozdravljali bolnike, obujali duhovno mrtve, izganjali demone, dvigali potrte; da bomo otrokom in mladim z zgledom kazali pot v srečno in večno življenje.