Zgodovinsko poznavanje Jezusa Kristusa je premalo, če globoko v srcu ne čutimo, da je On tisti, ki ga s človeškimi besedami imenujemo Ljubezen.
Prišel je, trpel, umrl, pa tudi vstal in še vedno živi za vsakega človeka, za nas vse. Za vse ljudi, brez izjeme; tako za te, ki jim velika noč pomeni le prijetno druženje, pa tudi za one, ki niti ne poznajo njenega pomena, ali te, ki v srcu iščejo upanje v pravičnost, mir in dobro. Koliko bolj se lahko veselimo Gospodovega mimohoda verniki, ki verujemo, da je Jezus Kristus naša pot, resnica in življenje.
Podoživljanje Gospodovega trpljenja velikega tedna dobi smisel v velikonočnem jutru, jutru vstajenja, ko srce in duša zapojeta: Kristus je vstal. Če hočemo to doživeti pristno, je potrebno pristno živeti tudi to, kar nas Gospod uči: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« On nam je dal zgled, saj je ljubil in želi po nas še vedno ljubiti. Kaj pa mi? Dogodki velikega tedna pred dva tisoč leti so zrcalna slika stalne potrebe po Ljubezni:
Brezpravni kličejo: »Oče, zakaj si nas zapustil?« Ali znamo s svojim časom, darom in jasno besedo pokazati, da jih Oče ni zapustil, saj je ustvaril nas, da z njimi delimo svoj čas, besedo in imetje?
Ali niso Judeževi srebrniki tudi danes plačilno sredstvo, ko je za denar, za dobiček, za bogastvo dovoljeno vse?
Ali ni demokracija podobna času Poncija Pilata? Vsi si umivajo roke, nihče ni kriv; ulica pa vpije: »Križaj ga!«
Ali ne zabijamo žebljev prizadetim, materam, zlorabljenim otrokom? Ali nerojenih otrok in nemočnih ostarelih ne imenujemo nebodijihtreba?
Kristus je vstal, velikonočni ljudje po vsem svetu pojemo: Aleluja! Gotovo so v zrcalni podobi današnjega časa tudi številne Veronike, ki s prtom dobrote brišejo solze na obrazih nesrečnih ljudi. Imamo mnogo Simonov iz Cirene, ki nesebično pomagajo nositi križe in težave preizkušanim. Imamo veliko usmiljenih žena, ki molijo in darujejo čas za svoje družine in ljudi v stiski. Imamo pa tudi velike može in žene, ki s svojim življenjem pričujejo za Boga in človeka ter nam vlivajo poguma in povedo, da nas imajo radi.
Želim vam, da bi v ogledalu velikonočnega jutra ob obrazu poveličanega Gospoda videli tudi svoj obraz, ki je pripravljen dati bližnjemu sebe in mu pomagati nositi breme. Bodimo velikonočni ljudje, veselimo se in darujmo to veselje in upanje drug drugemu.
