Skozi bolj ali manj poznano tisočletno zgodovino Solkana so bili razni dejavniki razlog za njegovo slavo in ponos: v prvi polovici tisočletja je bil Solkan cerkveno celo nad Gorico, od druge polovice 19. stoletja do konca prve polovice 20. stoletja so solkanski mizarji razširjali po svetu njegov sloves, od leta 1906 se Solkan ponaša z največjim kamnitim mostom na železnici in še bi lahko naštevali. Toda ne moremo prezreti dejstva, da je Solkan v svetu poznan že več kot šesto let po Sveti Gori. Sveta Gora vedno spada v solkansko župnijo. Navajeni smo jo imenovati Sveta Goria pri Gorici, toda v prvotnih zapisih je prevladovalo poimenovanje po Solkanu: Listina z dne 19. 5. 1368 pravi “pod goro naše Gospe pri Solkanu”,²⁰⁷ druga listina z dne 16. 10. 1382 omenja cerkev “svete Marije nad Solkanom”.²⁰⁸ Še najlepše označuje Sveto Goro v 16. stoletju na enem svojih zemljevidov Eustachio Boiano z vzdevkom “Solkanska sv. Marija” (S. Maria di Salcano).²⁰⁹
Lurd, Fatima in drugi kraji so postali svetovno znani, ker se je tam prikazovala Marija. Bi mogli reči, da je Solkan postal svetovno znan, ker se je na njegovem ozemlju, na Skalnici – Sveti Gori v juniju leta 1539 prikazala Marija solkanski župljanki Uršuli Ferligoj iz Grgarja? Vsekakor je bil Solkan vedno vpleten v romarsko dogajanje Svete Gore, gotovo pa močneje v časih preprostejših prevoznih sredstev, ko so se mnogi romarji na poti na Sveto Goro ustavili tudi v Solkanu. Svetogorska Mati Božja je stalno med nami, ker je Sveta Gora na ozemlju naše župnije. Vendar so bili v zgodovini posebni trenutki, ko se je nebeška Mati, skrivnostno navzoča v milostni svetogorski podobi, prav posebno spustila med nas, da smo čutili, da je zares naša, solkanska:
– Prvič je šla skoz naš kraj, ko so jo nesli na Sveto Goro ob posvetitivi cerkve 12. 10. 1544.
– Naslednjič je šla skoz Solkan 6. 6. 1717 k največjemu prazniku, h kronanju na Travnik v Gorico. Še isti večer se je Marija vračala domov, a je čez noč ostala v Solkanu, v kapeli svetega Antona v hospicu v Kloštru.
– Tretjič je bila svetogorska Mati Božja v Solkanu kar sedem let in devet mesecev, ko je bila ukinjena božja pot na Sveti Gori, od 28. 1. 1786 do 29. 9. 1793. Takrat je bila v solkanski cerkvi na oltarju svetega Križa.
– Po pregnanstvu za časa 1. svetovne vojne se je Marija vračala skoz Solkan, ki je bil za tisto priložnost posebno praznično okrašen, na Sveto Goro 2. 10. 1922. 
– Ob praznovanju 400-letnice Marijinega prikazanja na Sveti Gori so Marijino podobo s Svete Gore prenesli v Gorico in čez en teden spet na Sveto Goro. Obakrat, 11. in 17. 6. 1939, je bil prazničen postanek na trgu v Solkanu. Solkanki župnik dr. Božidar Kjačič je ob tisti priliki tako nagovoril Marijo: “Bodi pozdravljena, Svetogorska Kraljica! Zavedaj se, da si Solkanka, naša župljanka! Ponosni smo nate, pa tudi ti se izkaži. Poglej svoje otroke in varuj nas!”²¹⁰
–  Skoz Solkan je Svetogorska Kraljica romala tudi med 2. svetovno vojno, a tiho in neopazno, skupaj z italijanskimi frančiškani: 2. 10. 1943 iz goriške bolnišnice, kamor je prišla iz Ajdovščine in Vipavskega Križa, na Sveto Goro in 19. 10. 1943 s Svete Gore na Kostanjevico. Za njen povratek po vojni, 7. 6. 1947 je bilo tudi v Solkanu vse pripravljeno, a zaman…
– Ob dokončnem povratku v svojo hišo na Sveti Gori je Marijin obisk v Solkanu, v župnijski cerkvi, trajal ves teden, od 1. do 8. 4. 1951.
– Ko je bil v Marijinem letu 1954 v Solkanu misijon od 28. 11. do 5. 12., je bila svetogorska milostna podoba spet v naši cerkvi. Takrat sta jo s Svete Gore ob spremstvu brata Rudija prinesla Vili Zavtanik in Anton Matiazzi.²¹¹
– Še dvakrat se je Marija spustila s Svete Gore skoz Solkan: za obisk papeža Janeza Pavla II. Prvič je bilo to v Gorici 2. 5. 1992 in drugič v Postojni 18. 5. 1996. Ko so 16. 5. Marijino podobo peljali v Postojno, so jo mnogi Solkanci pozdravljali ob cesti.

Veliko pomembnih ljudi je živelo in še živi v Solkanu, toda najbolj imeniten član našega mesta je in ostane Svetogorska Kraljica. Njena tiha materinska navzočnost v ozadju Solkana daje kraju poseben čar, zaradi česar je posebno lepo živeti prav na tem koščku zemlje.

Viri:

207. Kos F., n. d., 135.
208. Kos F., n. d., 140.
209. Prim. Cucagna A., Catalogo ragionato, Trst 1964, 178-181 in Lago L. – Rossit C., Theatrum Fori Julii I., Trst 1988, 179.
210. Eno srce, oktober 1988, št. 15.
211. Prim. Eno srce, marec 1989, št. 19.