Teden dni po veliki noči praznujemo belo nedeljo kot zaključek velikonočne osmine. Od leta 2000 se imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja. Takrat je papež Janez Pavel II. razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico. Tej se je Jezus prikazal in ji naročil, naj pove ljudem o njegovem usmiljenju. Rekel ji je: »Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so bedni, ker se moja milost obrača k ponižnim«. Z zaupanjem prihajajmo k Jezusu, ki je ljubezen in usmiljenje.
Apostolska dela poročajo o navdušenju Jezusovih učencev, ker so se po njihovih besedah in molitvi godili čudeži, tudi ozdravljenja težko bolnih. S preprostim srcem in zaupanjem v Božjo previdnost so se enodušno zbirali k molitvi. Jezusa so oznanjali z besedo in z dejanji, ki so se zgodila po njih. Zaradi njihove gorečnosti, ljubezni in usmiljenja je mnogo ljudi sprejelo vero.
V evangeliju se srečamo z apostolom Tomažem, ki je zelo ljubil Jezusa, a ga ni bilo med apostoli, ko se je Jezus prvič prikazal. Ni mogel verjeti, da je Jezus zares vstal. Končno se prikaže Jezus in takrat se Tomaž zgrudi pred ljubljenim Učenikom. Jezus mu ne očita nevere, ampak ga povabi in sprejme v svoje usmiljeno srce. Tomaž je podoba človeka, ki veliko razmišlja in je prepričan, da more vse doumeti z razumom. Marsikaj pa se ne da spoznati z razumom, ampak potrebujemo notranje oči vere, da vidimo to, kar je bistveno – ljubezen, ki jo lahko le čutimo. Ker je Bog ljubezen, je tudi neskončno usmiljen in čaka slehernega izmed nas, da se odloči in sprejme njegovo ljubezen. »Mir vam bodi!« pravi Jezus in nas pošilja, da oznanjamo, da res živi, nas ljubi in je njegovo usmiljenje neskončno.
