Cerkveno in versko življenje se v mnogočem kaže tudi na zunaj. Eden zunanjih verskih izrazov so procesije. Te so svojstven pokazatelj verskega dogajanja in tudi odraz določene dobe. Skoz prizmo procesij na zanimiv način odseva utrip cerkvenega in družbenega življenja v določenem zgodovinskem obdobju.

A. Procesije pred letom 1800

Iz Katapana župnije svetega Štefana v Solkanu iz leta 1757 moremo razbrati, koliko je bilo procesij v Solkanu in kam so vodile. Ta zapis velja za stoletja prej. Župnik Štanta je dopisoval spremembe, ki so nastale glede procesij v letih nejgovega župnikovanja (1795-1822).47
V teku leta so bile procesije tako razvrščene:

Marec:

– Na veliki petek ob 7. uri zvečer procesija “miserere” – “usmili se me, Bog” na Gorišček. Tam je bogoslužje, po katerem se procesija vrne v župnijsko cerkev (Opomba župnika Štanta).

April:

– Na velikonočni ponedeljek procesija na Sveto Goro.
– 25. 4., sv. Marko: procesija k svetemu Vidu. (Štanta: k sv. Roku ob 6. uri).
– prva nedelja po sv. Gregorju (23. 4.) procesija na Sabotin in obletnica posvetitve cerkve (Štanta: “nihil”, to pomeni, da ni več te procesije).
– druga nedelja: procesija in obletnica posvetitve v Šentmavru (Štanta: prva nedelja v maju).
– na soboto pred tretjo nedeljo po sv. Gregorju procesija na Banjšicah po poljih.
– tretja nedelja po sv. Gregorju: banjška procesija k Svetemu Duhu v župniji Kanal.

Maj:

– prošnje procesije
ponedeljek: k Sveti Trojici ob 6. uri,
torek: k sv. Vidu ob 6. uri (Štanta: k sv. Roku, en duhovnik),
sreda: v Pevmo po poljih ob 6. uri.
– na nedeljo v osmini po vnebohodu procesija k sv. Primožu in tam obletnica posvetitve cerkve (opomba: cerkev sv. Primoža je porušena, zato je procesija k Bl. Devici v Kromberk).
– v ponedeljek po nedelji po vnebohodu procesija k sv. Otonu v župniji Šempeter. (NB. Ta procesija je prenesena na neprazničen dan).
– 25. maj, sv. Urban, papež, mučenec: procesija k sv. Gabrijelu (op.: Ta procesija je prenesena na binkoštni ponedeljek). 
– Na binkoštno nedeljo gremo z zastavami na Sveto Goro.
– Na binkoštni ponedeljek procesija v Kromberk (op.: Ta procesija je bila prej k sv. Gabrijelu na dan sv. Urbana, potem v Kromberk).
– Na torek po binkoštih procesija k Blaženi Devici na Kostanejvico. Nekoč je bila ta procesija na Vitovlje, toda prenešena na neprazničen dan.
– Na binkoštno kvatrno soboto gre vikar na Sveto Goro z Grgarci.

Junij:

– Na praznik Presvetega Kristusovega Telesa procesija s najsvetejšim Zakramentom – traja 2 uri 10 minut. (NB. V Solkanu od leta 1755 zaobljubljena procesija k sv. Roku).
– Na nedeljo v osmini Sv. Rešnjega telesa procesija z Najsvetejšim k Sveti Trojici.
– 11. 6., sv. Barnaba, procesija k Blaženi Devici na Sabotinu.
– 13. 6., sv. Anton Padovanski, procesija v Loke.
         Maša in procesija k sv. Petru v Grgarju.
– 15. 6., sv. Vid, mučenec, procesija k sv. Vidu.
– 29. 6., sv. Peter in Pavel, procesija v Grgarju.

Julij:

– 4. 7., praznik posvetitve pri sv. Lenartu (NB. Procesija k sv. Roku na Gorišček).     
– 12. 7.. sv. Mohor in Fortunat, procesija v Ravnico (op.: naslednjo nedeljo).
– 22. 7., sv. Marija Magdalena, gremo z zastavami v Loke (op.: naslednjo nedeljo).

Avgust:

– 1. 8., sv. Peter v vezeh, gremo z zastavami v Grgar.
– 2. 8., porciunkula, procesija na Sveto Goro.
– 5. 8., sv. Marija Snežna, procesija k Sveti Trojici v Podgori (op.: ta procesija je prenesena na neprazničen dan).
– 10. 8., sv. Lovrenc, procesija v Podsenici.
– 15. 8., Vnevovzetje Blažene Device, procesija na Sveto Goro.
16. 8., sv. Rok, gremo z zastavami v Gorico k sv. Roku. Na nedeljo po sv. Roku je praznik posvetitve cerkve pri sv. Roku na Goriščeku in procesija z najsvetejšim Zakramentom.

September:

– 8. 9., Rojstvo Bl. Marije Device, procesija k Sveti Trojici. In po tej procesiji gremo z zastavami k majhnemu svetišču grofa Coroninija.

November:

– 6. 11., sv. Lenart, maša in procesija k sv. Lenartu (op. Sedaj, po letu 1758, ko je bila cerkev sv. Lenata porušena, je procesija k sv. Roku).
– Na nedeljo po sv. Martinu je zahvala in gremo z zastavami v Gorico.

December:

– 3. 12., sv. Frančišek Kasver, procesija k sv. Roku na Gorišček.

Nekaj ugotovitev iz tega seznama procesij:
Zavzet solkanski vernik je v enem letu lahko sodeloval kar pri osemintridesetih procesijah. Na Sveto Goro so Solkanci romali štirikrat letno: na velikonočni ponedeljek, s čemer se je odprlo obdobje procesij, na binkošti, na porciunkulo in na Marijino vnebovzetje. Izgleda, da je bila najbolj slovesna tista procesija na binkoštno nedeljo, saj je bila z zastavami. Večina procesij je bila k raznim cerkvam, ki so bile na ozemlju solkanske župnije, ko je bil praznik njihovega zavetnika ali obletnica posvetitve (dedicatio): k sv. Vidu (ta cerkev je bila v Ščednah na vzpetini pri Johanovih, nad sedanjo policijsko postajo v Novi Gorici), na Sabotin (celo dvakrat: na prvo nedeljo po 23. aprilu, na god sv. Gregorja, ko je bila obletnica posvetitve, in 11. junija, na god sv. Barnaba, ko so romali “k Blaženi Devici”, glavni oltar v cerkvi na Sabotinu je bil namreč posvečen Mariji, eden stranski pa sv. Barnabu), v Šentmaver, na Banjšicah, k Svetemu Duhu na Banjšicah (pod župnijo Kanal), k Sveti Trojici (“pri hrastu”), v Pevmo, k sv. Primožu nad Grgarjem, k sv. Otonu v Vrtojbi v takratni župniji Šempeter, k sv. Gabrijelu na Škabrijelu, v Kromberk, na Kostanjevico, na Vitovlje, k sv. Roku na Goriščeku in v Gorici, v Loke, v Grgar (dvakrat), v Ravnico, k Sveti Trojici v Podgori na Kalvariji, v Podsenici pri Podsabotinu, k sv. Lenartu v Solkanu. Ne moremo natančno ugotoviti ali so se vse te procesije začele v Solkanu in so vodile k določeni cerkvi ali pa so bile le za vas, kateri je pripadala določena cerkev. Nekatere cerkve, ki jih omenja Katapan solkanske župnije, so bile porušene v desetletjih pred letom 1800. Nekaj procesij, ki so vodile k njim, se je ohranilo, ker so bile preusmerjene drugam.

B. Procesija svetega Rešnjega telesa

Od vseh procesij je bila ta najbolj slovesna, bila je res “dogodek leta”. Vedno je bila na zapovedan praznik svetega Rešnjega telesa, na četrtek po nedelji Svete Trojice, v juniju ali ob koncu maja. To je bila slovesna, velika procesija – “procesio maior” ali dolga procesija – “procesio longa”.48 Pri njej so sodelovali vsi duhovniki, ki so spadali v območje solkanske župnije. Župnik Filip Peric je tako opisal procesijo 14. 6. 1827: “Procesija je šla skoz žabli kraj, Pičokerce in Abramič k gospodu de Bartolomei Filipu in potem kot navadno. V “Hum” so pokale puške. Pričela se je ob 9. uri. Po vrnitvi v župnijsko cerkev je imel župnik govor, potem je bila slovesna maša. Vsa slovesnost je trajala do 12,15.”49 Župnik Janez Kolavčič je pri oznanilih 18. 6. 1905 tako vabil k procesiji: “V četrtek je visoki praznik Presvetega Rešnjega telesa. Druga sv. maša je ob 8,30. Po sv. maši slovesna procesija Presvetega Rešnjega telesa. Skrbite, da se je udeležite prav pobožno in spodbudno z najlepšim obnašanjem, da se bodo zgledovali nad vami toliki tujci, ki so med nami”50. Po starem je procesija potekala mimo sv. Ane do sedanje Šolske ulice, do Žabjega kraja, v Staro ulico, v “Gas”, ki je sedanja Pionirska, potem po sedanji ulici IX. korpusa do Trga J. Srebrniča in v cerkev. Le enkrat, leta 1935 je bila skrajšana: “med hišo Koršičevo in mežnarjevo (na Šolski ulici) se bo procesija obrnila proti hiši Josipa Srebrniča, kjer bo drugi oltar, drugače po navadi.”51 Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih: Prvi je bil nasproti Frankovih na vhodu v brajdo, drugi v kapelici Sv. Trojice v Žabjem kraju, tretji ob koncu sedanje Pionirske ulice in četrti na placu pri Mozetičevih. Solkan je bil za to priliko praznično odet. Na oknih so bile cvetlice, sveče in razpela, z oken pa so viseli praznični prti. Ob cesti so bili postavljeni maji (zelene veje). Po sredi ceste so neposredno pred procesijo žene kot tepih natrosile ožepc in cvetlice, zlasti mak. Procesija se je odvijala po določenem razporedu. Najprej je šel na sredi strežnik z lesenim križem. Za njim so šli dečki, potem možje in fantje. Med njimi je nekdo nesel srebrn procesionalen križ. Za možmi so šle deklice; mnoge so bile oblečene v belo kot pri prvem obhajilu in birmi. Sledila so jim dekleta, med katerimi so bile razpoznavne članice Marijine družbe. Nato so šli pevci cerkvenega zbora. Za njimi še mašni strežniki in “paži – nebeška vojska” (štirje dečki v viteški opravi). Središče procesije je bilo “nebo” – baldahin, ki so ga nosili štirje fantje. Pod nebom je voditelj procesije nosil monštranco z Najsvetejšim. Ob nejm so bili še drugi duhovniki. Ob nebu so štirje fantje nosili prižgane sveče. Na vsaki strani neba so za parado šli še policisti in vojaki (leta 1942 so bili italijanski vojaki, člani bataljona Alpini della Giulia, ki so se takrat mudili v kasarnah na solkanskem polju, leta 1945 partizani – hercegovska četa). Nato so prišle na vrsto še žene. Med procesijo so nosili troje zastav: belo, ki je bila od Marijine družbe, rdečo, ki je bila od pevskega zbora, in modro, ki je bila od Družbe krščanskih žena. Pod Italijo so te zastave zaradi slovenskih barv nekatere hudo motile. Udeleženci procesije so bili tako razvrščeni, da so hodili ob “tepihu” ožepca. Po ožepcu so šli le nosilci križev in zastav, pevci in seveda Jezus – evharistični Kralj s “spremstvom”. Ožepc je oddajal značilno prijeten vonj, ko se je hodilo po njem in zlasti, če je malo poroselo. “Po starem” se je procesija odvijala do leta 1947, ko je bila še zadnjič “velika procesija”. Potem ko je bila narejena Vojkova cesta in je bila ob tem odstarnjena kapelica Svete Trojice, ki je bila poškodovana ob bombardiranju 20. 2. 1945, je procesija šla do Žabjega kraja, okrog fontane. To je bilo do leta 1958. Pozneje je procesija pri Frankovih zavila po Šolski na desno in se po Mizarski ulici vračala k cerkvi. Mesto oltarjev se je zato spreminjalo: pri sv. Ani, pri Frankovih (sprva ob glavnem vhodu, pozneje pri vhodu Marice Franko), pri Miškavih, na koncu Mizarske in še na trgu pred cerkvijo. Ker po letu 1947 praznik svetega Rešnjega telesa ni bil več tudi državni praznik, je morala procesija potekati po stranskih ulicah. Pozneje, od leta 1961, so jo prestavili na večer po maši, 1972 pa na nedeljo po prazniku svetega Rešnjega telesa. Procesija se je ustavila le pri enem oltarju (1974 pri župnišču, 1971 na trgu pred cerkvijo).52 H krčenju te procesije je v veliki meri pripomoglo tudi novo, v glavnem protiversko ozračje, ki je kar močno zavelo po drugi svetovni vojni. O tem pričata dve opombi v Oznanilni knjigi: 1949: “Smo vsi videli, kako se je sponesla procesija na praznik Presvetega Rešnjega Telesa: kako je avto štev. 7899 vozil v napačno smer in nagajal in motil, proti državnemu zakonu.”53 1952: “Procesije letos ne bo, ker ni domačega gospoda. Štiri blagoslovi bodo kar v cerkvi.”54 Za časa župnikovanja g. Jožkota Benedetiča ni bilo procesije svetega Rešnjega telesa: “Rajši nič, kot malo ljudi v procesiji.”55 Preobrat je nastopil v letu 1991 z demokratičnimi spremembami v Sloveniji. Tisto leto je bila spet uvedena procesija svetega Rešnjega telesa – na pobudo Krajevne skupnosti! Sedaj je na nedeljo po prazniku po dopoldanski maši. Odvija se po trgu pred cerkvijo in po Mizarski ulici. Na trgu se ustavi ob enem oltarju, na katerega postavijo podobo, ki je bila nekdaj del “oltarja Frankovih”.

C. Prošnje procesije

Imele so predvsem namen izprositi Božji blagoslov in varstvo pri delu na polju. Vršile so se 25. 4., na god sv. Marka, in “v križevem tednu” – v ponedeljek, torek in sredo pred vnebohodom. Med temi procesijami so prepevali litanije vseh svetnikov in molili. V Solkanu so pred letom 1800 te procesije potekale k Sveti Trojici, k sv. Vidu in v Pevmo (ta se je v župnijsko cerkev vrnila ob 11. uri), pozneje namesto k sv. Vidu k sv. Roku.56 Prvo je vodil vikar, drugo kaplan kooperator, tretjo primisarij.57 Leta 1932: k Sveti Trojici, k sv. Roku in skoz Žabji kraj.58 Leta 1959: v ponedeljek čez Ščedne k Sveti Trojici, v torek po Šolski ulici in na Pot med ogradami, v sredo: okrog cerkve.59 Te procesije so se vršile zjutraj ob 5. uri ali ob 5,30. Od 1962 do 1976 so bile samo okrog cerkve v povezavi z večerno mašo. Za leto 1975 je kaplan Stanko Uršič tako zapisal: “Procesije pa sem moral vse opustiti, ker ni bilo udeležbe. Za Markovo sta prišle dve stari ženici. V sredo jih je bilo nekaj več deset starih, brez strežnikov seveda. Zato smo imeli litanije in prošnje kar v cerkvi.”60

Č. Velikonočna procesija

Slovenci izražamo velikonočno veselje tudi z vstajenjsko procesijo. V Solkanu je bila ali na veliko noč zjutraj ob 5. uri ali na veliko soboto ob koncu obredov.
Leta 1839 je bila na veliko noč zjutraj “okrog hiše de Milost” (na sedanjem Trgu J. Srebrniča). Prepevali so tudi pesem “Jezus je od smrti vstal”.61 Od 1992 je vstajenjska procesija spet na veliko soboto zvečer in sicer po ulici za cerkvijo.

D. Rožnovenska procesija

V povezavi z bratovščino rožnega venca so v Solkanu vsako leto slovesno obhajali rožnovensko nedeljo, prvo nedeljo v oktobru. Na to nedeljo je bila procesija, pri kateri so nosili Marijin kip. Okrog leta 1900 so nosili kip Lurške Matere Božje (kupljen je bil leta 1888),62 po prvi svetovni vojni pa kip Rožnovenske Matere Božje na posebnem tronu, ki je še ohranjen. Najstarejši zapis o tej procesiji je iz leta 1772. Vodil jo je škof pomočnik Rudolf Edling ob sklepu vizitacije 4. 10.: “Po kosilu je ob tretji popoldanski uri prevzvišeni in prečastiti gospod sufragan zopet šel v župnijsko cerkev in vodil rožnovensko procesijo…” 63 Oznanila 2. 10. 1904: “Danes popoldne bo služba božja ob 3. urah. Blagoslavljanje rožnih vencev, potem procesija s podobo Lurdske Matere Božje po redu, kakor druga leta, to je: 1. za križem gre šolska mladina, 2. odrasli moški, 3. dekleta v belih oblačilih z gorečimi svečami, 4. deklice noseče “krono in kraljevo žezlo Preč. Dev. Marije in cvetlične šopke, 5. častita duhovščina, 6. sveta podoba preblažene Device Marije spremljana in obkrožena od dvanajsterih šolskih deklic z gorečimi svečami in cvetličnimi šopki v belih oblačilih – v podobi venca in 7. (za podobo) drugo ženstvo. Skrbite torej, da bo današnja procesija res lepa, slovesna in spodbudna v čast Božje in naše matere Marije in k našemu zveličanju.”64 Leta 1932 so cerkvene zastave, ki so jih nosili v Solkanu pri procesijah, najbržda nekoga motile. Bile so namreč istih barv kot slovenska zastava: bela, modra in rdeča: “Procesija z rožnovenskim kipom po stari navadi. Zastave ostanejo v cerkvi in ne gredo s procesijo, da ne bo kakšnih neprijetnosti.”65 Kakor druge procesije je tudi ta doživljala hude preskušnje. Tako je na zadnjo nedeljo v septembru 1949 g. Robert Zadnik oznanil: “Danes teden ne bomo imeli običajne procesije, ker smo videli vsi, kako je bilo s procesijo na praznik svetega Rešnjega telesa. Zato bomo imeli vso pobožnost v cerkvi.”66 Zapis o procesiji leta 1960: “Predvsem so manjkali možje. Žena je bilo okrog dve sto. Šele po ponovnih prošnjah župnika so pristopili štirje starejši možje, ki so nosili kip bl. Device Marije. Dve zastavi sta ostali v cerkvi. Zastavo sv. Ane je nosila Justina Rijavec, drugo zastavo – Brezmadežne in fatimske Marije pa neka deklica! Zdi se mi, da bi bilo bolje, da ne bi bilo več procesije.”67 In še za leto 1961: “”Kakšna bolečina! Mož skoraj ni bilo pri procesiji. Manjkalo je tudi slovesno pritrkavanje zvonov. Procesijo je vodil p. Metod, kapucin. Naj ne bo več te procesije. Naj se za naslednje leto raje pripravi marijanski koncert!”68 Leta 1962 je bil res koncert Marijinih pesmi, ki je zelo dobro uspel.69 Rožnovenska procesija je bila potem še do leta 1969.70

E. Procesija na Sveto Goro

Zelo pomembna je vedno bila solkanska procesija na Sveto Goro. V povojnih letih se je obdržala kot župnijsko romanje. Po starem je bila na binkošti, pozneje na binkoštni ponedeljek, nato na prvo nedeljo v maju, sedaj je na nedeljo po prvomajskih praznikih in se odvija s Prevala do Svete Gore in ne iz Solkana kot nekoč. S solkansko procesijo – romanjem so se začela letna romanja na Sveto Goro. V 19. in 20. stoletju so bile tudi izredne procesije na Sveto Goro, ki so zajele vso škofijo, pridružila pa se jim je tudi solkanska procesija. Znane so “Pijeve procesije” kot prošnja za svetega očeta. 2. 9. 1872 se je takšne procesije udeležilo 40.000 romarjev,71 19. 5. 1890 pa 50.000 romarjev.72 Podobna procesija je bila ob 100-letnici prve Marijine vrnitve na Sveto Goro (7. 5. 1894 namesto leta 1893).73 Utrip takšne procesije zaslutimo iz oznanil (18. 5. 1890): “Jutri tu v farni cerkvi bo ena sv. maša točno ob 3. urah. Med sv. mašo se bodo obhajali tisti, ki bi težko tešči šli na Sveto Goro za obhajilo. Potem se začne procesija na Sv. Goro tako, da točno ob 4. urah se pojde že ven iz cerkve, da bo šla naša skupna farna procesija pred goriško, ki začne v veliki cerkvi ob 3,30. Procesija je le ena za celo škofijo in ne sme biti pretrgana. Tako se bode tudi na Prevalu počakalo, kolikor bo potrebno, da se z našo procesijo pridružijo vikariatne procesije: kromberška, grgarska in ravniška. Otrok nikar ne pustite na Sv. Goro, da bi se jim ne kaka nesreča zaradi gneče zgodila.”74 V 20. stoletju so Solkanci dejavno sodelovali pri štirih izrednih procesijah na Sveto Goro:
– 2. 10. 1922, ko se je Svetogorska Kraljica vračala domov po begunstvu prve svetovne vojne,75
– 11. in 17. 6. 1949 ob slovesnem obhajanju štiristoletnice Marijinih prikazanj na Sveti Gori,76   
– 8. 5. 1951, ko se je Svetogorska Kraljica vrnila iz pregnanstva med drugo svetovno vojno in po njej77 in
– 3. 5. 1989, ko smo obhajali 450-letnico Marijinih prikazanj (Ob tej priliki je bil v začetku Soške ulice transparent “1539 SVETA GORA 1989” in naznanjal nove čase).78

F. Iz Oznanilnih knjig solkanske župnije ugotovimo, da je bila pred prvo svetovno vojno v letnem času procesija tudi vsako prvo nedeljo v mesecu. Potekala je okrog cerkve, pol ure pred glavno mašo.79 – Po veljavi je bila v Solkanu najprej procesija svetega Rešnjega telesa. Takoj za njo pa procesija sv. Roka na Gorišček na nedeljo po godu sv. Roka. Zanimivo in bridko je oznanilo o tej procesiji leta 1934: “Danes teden nedelja sv. Roka. Ob 8.30 bo navadna procesija k sv. Roku. Molili bomo litanije vsih svetnikov, ker je ojstro prepovedano peti v našem jeziku. Ob 9. uri peta slovesna sv. maša pri sv. Roku.” 80

Viri:

47. Katapan, 1-12.
48. Peric F., Diarium functionum, 22. 6. 1848, arhiv župnije Solkan.
49. Peric F., Adnotationes 1, arhiv župnije Solkan.
50. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 57. “Toliki tujci” so verjetno graditelji železnice.
51. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1932-1938, 16. 6. 1935.
52. Prim. oznanilne knjige župnije Solkan za odgovarjajoča leta.
53. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1948-1951, 25. 9. 1949.
54. “Domači gospod” je bil Robert Zadnik, ki se je takrat nahajal v zaporu. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1952, 8. 6. 1952.
55. Po ustnem izročilu.
56. Katapan, 5.
57. Peric F., Adnotationes 1, 1. 5. 1826, Arhiv župnije Solkan.
58. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1932-1938, 1. 5. 1932.
59. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1958-1959, 3. 5. 1959.
60. Pismo z dne 9. 5. 1975, Arhiv župnije Solkan.
61. Peric F., Adnotationes 8, 31. 3. 1839, Arhiv župnije Solkan.
62. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 13.
63. Attems K. M., Vizitacijski zapisniki 1752-1774 4, Gorica 2000, 550.
64. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 31.
65. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1932-1938, 2. 10. 1932.
66. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1948-1951, 25. 9. 1949.
67. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1960-1962, 2. 10. 1960.
68. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1960-1962, 8. 10. 1961.
69. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1960-1962, 30. 9. 1962.
70. Prim. oznaila za rožnovensko nedeljo v letih 1962 do 1969. Oznanilne knjige župnije Solkan 1962-1965, 1965-1967, 1967-1968, 1969.
71. Prim. Krajnik P., n. d., 62.
72. Prim. Krajnik P., n. d., 62. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 61-62.
73. Prim. Krajnik P., n. d., 62-63. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 183.
74. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 61-62.
75. Prim. Perc M., Svetogorske šmarnice, Ljubljana 1967, 74-75.
76. Prim. Perc M., n. d., 102-103.
77. Prim. Krajnik P., n. d., 120-121.
78. Prim. Eno srce, glasilo župnije Solkan 1989, št. 22.
79. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1895-1903, 169.
80. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1932-1938, 12. (in 19.) 8. 1934.