Iz starih listin razberemo, da so včasih v Solkanu pokopališču rekli mirišče, kar bi lahko bil prevod nemške besede der Friedhof. “19. 5. 1368 je goriški grof Majnhard zastavil … eno pustoto, katero je nekdaj imel Lenart Ganter, ki je spadal pod dvor “Valkeis” ter bil pri solkanskem pokopališču (in den freithoff cze Celkan).”¹¹¹ Listina, ki jo je napisal notar Vitus Petenawer iz Gorice okrog leta 1450, omenja pustoto pri mirišču (permerisch pustota) v Solkanu.¹¹² Ni izključeno, da gre za isto pustoto, ki jo navajata obe listini. Omenjeno pokopališče – mirišče je bilo okrog sedanje župnijske cerkve.
Iz prvih mrliških knjig župnije Solkan (1650-1784) razberemo, da so v tistem času v Solkanu pokopavali mrliče na raznih krajih. Največ so jih pokopali na pokopališču okrog cerkve svetega Štefana (in coemiterio s. Stephani Salcani).¹¹³ Nekaj so jih še pokopali na pokopališču, ki je bilo okrog cerkve svetega Lenarta (in coemiterio s. Leonardi in Salcano).¹¹⁴ Pri cerkvi sv. Lenarta so v glavnem pokopavali tujce,¹¹⁵ Solkance pa okrog župnijske cerkve. Okrog cerkve svetega Lenarta so verjetno prenehali pokopavati leta 1782, ko so to cerkev porušili.¹¹⁶ Ne vemo pa, od kdaj niso več pokopavali okrog cerkve svetega Štefana, morda od začetka 19. stoletja. Po ustnem izročilu naj bi mrliče po molitvi nesli iz cerkve skoz severna vrata (obok teh vrat se vidi od zunaj). 26. 9. 1691 je bil Anton Pelos prvi pokopan na pokopališču Svete Trojice, ki se po domače imenuje na Blančah (sepultus est primus in coemiterio SS. Trinitatis vulgo dicta alla Biancha).¹¹⁷
Imenitnejši Solkanci, člani bratovščin in duhovniki¹¹⁸ pa so imeli svoje večno počivališče kar v cerkvi, v grobnicah, po solkansko “žorh”. Pokopavanje v grobnicah je trajalo do leta 1797, ko je Napoleon to prepovedal iz zdravstvenih razlogov. Svoje grobnice so imeli člani bratovščine presevetega rožnega venca¹¹⁹ in bratovščine najsvetejšega Zakramenta.¹²⁰ Grobnice so imele te solkanske plemiške družine: Fanton (pred letom 1717; iz te družine so skoraj vsi umrli za kugo leta 1682),¹²¹ Milošič de Mildenhof,¹²² Arardi,¹²³ Bassini¹²⁴ in Mulič¹²⁵. Torej je bilo v cerkvi svetega Štefana kar osem grobnic.
Sedanje pokopališče na Goriščeku so po vsej verjetnosti začeli uporabljati leta 1682, ko je na Goriškem razsajala kuga. Od avgusta do novembra je takrat v Solkanu umrlo 123 ljudi, v družini Fanton 9 (mož, žena, štiri otroci, dve dekli in hlapec), v družini Mulič 8 (oče, šest otrok in dekla), sicer pa po okrog 5 v družini. Ta huda preizkušnja je vstopila kar v 41 solkanskih družin in ni prizanesla niti trem požrtvovalnim grobarjem.¹²⁶
V času kuge so se Solkanci s prošnjo zatekli k svetemu Roku, zavetniku v kužnih boleznih, in se zaobljubili, da bodo njemu v čast sezidali cerkev. Zaobljubo je izpolnil leta 1689 goriškosolkanski župnik arhidiakon Janez Krstnik Križaj, kot priča ohranjena plošča.¹²⁷ Pokopališka cerkev svetega Roka je prestala hudo neurje prve svetovne vojne (leta 1924 so jo obnovili),¹²⁸ ne pa proticerkvenega razpoloženja povojne novogoriške oblasti, ki jo je leta 1955 na veliko žalost in ogorčenje Solkancev dala porušiti.¹²⁹ Cerkev je bila sicer poškodovana ob bombardiranju solkanskega železniškega mostu med drugo svetovno vojno, a je bilo po vojni že vse nared za obnovo.¹³⁰ Kot nema priča stoletnih dogajanj je ostala na pokopališču od treh še ena stara cipresa.
Leta 1937 so pokopališče na Goriščeku povečali. Meja med starim in novim delom je zidek. Tako so se uresničili načrti še izpred prve svetovne vojne. Leta 1910 je c. k. okrajno glavarstvo v Gorici ukazalo občini v Solkanu, naj prestavi pokopališče. Solkanska občina je potem z vlogo na c. k. namestništvo v Trstu in na deželni odbor v Gorici doseglo, da se razširi obstoječe pokopališče.¹³¹
Iz mrliške knjige izvemo, da se je pokopališče na Goriščeku še enkrat množično napolnilo. To je bilo leta 1855. Takrat je tudi po Solkanu razsajala kolera, ki je v juniju smrtno zadela enega, v juliju 8, v avgustu kar 38 ljudi.¹³²
Na ozemlju solkanske župnije je pokopališče še na Sveti Gori, kjer so nekdaj pokopavali frančiškane, ki so umrli na Sveti Gori ali v hospicu v Solkanu. Tudi nekateri Solkanci so si izvolili počivati na Sveti Gori “iz pobožnosti do blažene Device Marije”, npr. gospod peter Pagliaruzi.¹³³
Ko so bili Francozi v naših krajih, je zaradi vojnih razmer nastalo vojaško pokopališče na Ošleku. V mrliški knjigi župnije Solkan je o tem daljša opomba: “24. 4. 1797. Hrvaški vojak avstrijske vojske, poražen v hitrem umiku, zasledovan od Francozov, se je zatekel v Kromberk in tam umrl. Pokopan je bil na vojaškem pokopališču, ki je bilo na travniku na Ošleku (“sa oseulich”), ki je bil od častitih patrov jezuitov in ga je imel v najemu… Tam so pokopavali vojake iz bolnišnic v Solkanu… Na pokopališču Oševlek je bilo decembra (leta 1796) pokopanih več kot 6000 vojakov, poleg tega še na pokopališču – travniku Stracig blizu goriškega mostu.”¹³⁴
In še en žalosten podatek iz solkanske črne kronike: “Luka, Katarina in Uršula, trojčki, otroci Jožefa in Marine Malfreda iz Solkana, so umrli v Gospodu, stari pet dni, in bili pokopani 20. 10. 1723 na pokopališču sv. Štefana – vsi trije skupaj, kot so bili skupaj v maternici, potem skupaj v grobu, so tudi skupaj v nebesih.”¹³⁵

Viri:

111. Kos F., Solkan v srednjem veku, v: Jadranski almanah za leto 1924, 135-136.
112. Prim. Krajnik P., Svetogorski rokopis iz 15. stoletja, v: Svetogorska Kraljica I., 1, Sveta Gora 1995, 6-7.
113. Mrliška knjiga župnije Solkan 1650-1704, 5. 6. 1660.
114. Mrliška knjiga župnije Solkan 1650-1704, 9. 11. 1699.
115. Prim. “Neki berač iz kamenjske župnije.” Mrliška knjiga župnije Solkan 1650-1704, 6. 8. 1703. “Beračica Ana.” Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 3. 1720.
116. Prim. Urbar Solkana 1709, 196-197.
117. Mrliška knjiga župnije Solkan 1650-1704, 26. 9. 1691.
118. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 29. 9. 1707.
119. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1727-1784, 6. 1. 1784.
120. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 16. 2. 1711.
121. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 7. 9. 1717.
122. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 19. 3. 1707.
123. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 26. 10. 1716.
124. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 28. 4. 1725.
125. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 26. 12. 1712.
126. Prim. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1650-1704, dodatek o žrtvah kuge v letu 1682.
127. Eno srce, avgust 1999, št. 133.
128. Prim. Obračun popravil vojne škode, Gorica 24. 3. 1926, Arhiv župnije Solkan.
129. Prim. Pismo Občinskega ljudskega odbora Nova Gorica Tajništvu za splošne zadeve in proračun pri Okrajnem ljudskem odboru Gorica, 6. 10. 1955, v: Eno srce, november 1955, št. 78.
130. Prim. Cenitev vojne škode na cerkvi sv. Roka v Solkanu, Gorica 6. 6. 1948, Arhiv župnije Solkan.
131. Prim. Vlogi občine Solkan z dne 4. 5. 1911, št. 668 in 10. 9. 1912, št. 1430. Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, fond Občina Solkan, t. e. 4.
132. Mrliška knjiga župnije Solkan 1821-1871, 130-139.
133. Prim. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 16. 4. 1722.
134. Mrliška knjiga župnije Solkan 1784-1812, 57.
135. Mrliška knjiga župnije Solkan 1704-1727, 20. 10. 1723.