Teden dni po veliki noči praznujemo belo nedeljo kot zaključek velikonočne osmine. Od leta 2000 se imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja. Takrat je papež Janez Pavel II. razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico. Tej se je Jezus prikazal in ji naročil, naj pove ljudem o njegovem usmiljenju. Rekel ji je: »Hči, ko prihajaš k sveti Marsikdo, ki ga vprašaš, ali veruje v vstajenje mrtvih, si misli: »Mar ne vidiš, da po smrti ni nič več? Vse se spremeni v prah!« Ali smo res tako ozkogledi? Vsako pomladno brstenje je znamenje novega življenja. Pšenično zrno mora umreti, da iz njega vzklije novo življenje. Če se to dogaja z rastlinami, zakaj se to ne bi zgodilo z najvišje razvitim bitjem – človekom? Tega ne razume tisti, ki prisega le na svoj razum. Potrebna je vera, da Bogu ni nič nemogoče.
To sta doživela učenca na poti v Emavs. Razočarana sta zapuščala mesto njunih sanj in upov. Nista dojela, kako bi lahko bila Jezusova smrt kaj več kot samo tragičen konec življenja, od katerega sta toliko pričakovala. Na poti se jima pridruži tujec in jima razlaga dogodke v novi luči. Zato začneta drugače gledati na tragične dogodke velikega petka. Pogled v preteklost in prihodnost postaja svetlejši
Podobno kot učenca tudi mi doživljamo v življenju razočaranje, žalost in potrtost. Kadar preteklost in sedanjost obdajajo temni oblaki, je tudi prihodnost temna. Jezus je učenca razvedril in jima dal novo upanje. Zato ju pokara: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki!« Treba je zaupati prerokom, Božjim poslancem, in verovati očividcem, ki so se srečali z vstalim Gospodom.
V Emavsu, na cilju poti, povabita tujca, da ostane z njima. Tedaj notranje spregledata in ga spoznata po lomljenju kruha, v evharistiji. Sedaj razumeta temno preteklost in vidita svetlo prihodnost. Na preteklost gledata z očmi ljubezni. Le Jezus lahko spremeni naš pogled, razsvetli preteklost in daje novo upanje za prihodnost. Velikokrat nas tarejo razočaranja in ne vidimo smisla. Zato nas Jezus vabi, da mu povemo in izročimo svoje skrbi in razočaranja. Prisluhnimo njegovi besedi, da nas razsvetli in da spregledajo naše notranje oči. Tako bomo z ljubeznijo in vedrino gledali v prihodnost ter z upanjem na večno življenje, ki ga obljublja Jezus.
