A. Bratovščine

Da bi si verniki med seboj pomagali v bolj zavzetem življenju po evangeliju, so se v vseh dobah združevali v razne skupnosti. V določenem zgodovinskem obdobju so se te skupnosti imenovale “bratovščine”. To pomeni, da so poskušali njihovi člani drug z drugim ravnati kot brat z bratom. Iz naslova bratovščine sklepamo, kaj je bil poseben namen bratovščine in kdo je bil njen zavetnik.
Po Katapanu iz leta 1757 so bile na ozemlju takratne obširne solkanske župnije te bratovščine: V Oslavju bratovščina sv. Neže, na Sabotinu bratovščina sv. Valentina, na Lokvah bratovščina sv. Antona, na Sveti Gori bratovščina Blažene Device, v Ravnici bratovščina sv. Danijela, bratovščina sv. Marjete, v Kromberku bratovščina sv. Gabrijela, bratovščina sv. Katarine, v Podlaki bratovščina Blažene Marije Device, v Podsabotinu bratovščina sv. Andreja, v Grgarju bratovščina sv. Petra, v Lokah bratovščina sv. Nikolaja, v Čepovanu bratovščina sv. Janeza, v Pevmi bratovščina sv. Silvestra. Te bratovščine so imele praznik na dan svojih zavetnikov.⁸¹
V 17. in 18. stoletju sta bili v Solkanu dve bratovščini: bratovščina svetega zakramenta in bratovščina svetega rožnega venca. Člani teh bratovščin so imeli v župniji določene privilegije. Eden od teh je bil: biti pokopan v cerkvi v grobnici bratovščine. Za pokojne člane bratovščine so se vsako leto darovale svete maše. Za člane omenjenih dveh bratovščin se je sveta maša darovala vsak mesec.
Iz vizitacijskih zapisnikov goriškega škofa Karla Attemsa izvemo o solkanskih bratovščinah naslednje:
Ob prvi vizitaciji 17. 11. 1750 je voditelj – “camerarius” častite bratovščine presvetega Zakramenta častite cerkve Janez Srebrnič tako povedal: “Častita bratovščina je bila pravno ustanovljena 28. 4. 1652. Ima svoja pravila, kot je zapisano v knjigi in jih bratje izpolnjujejo in izvršujejo; proti njim ne morem ničesar reči. Dohodki te bratovščine so: 4 pizinali žita (= 100-120 l) in polovico tega vina, kar eno ali drugo leto nanese štiri ali pet oren, in z miloščino sobratov se vzdržuje, kar je potrebno, kot vosek in drugo. Na dan računov se odgovarja gospodu župniku, gospodu vikarju, kooperatorju in drugim duhovnikom, kot je označeno v računih drugih cerkva.”⁸²
O bratovščini svetega rožnega venca je solkanski vikar Matej Krivic tako poročal: “V dobro te bratovščine sem potrošil, kolikor prispevata pobožnost in ljubezen sobratov in sosester, še več, ker se imenujem pomočnik te bratovščine, sem dodal iz svojega dvesto in več dukatov, kot lahko dokažem iz urbarčka, ki ga imam v rokah. Želel pa bi, da se odslej postavi voditelj ali asistent dohodkov te bratovščine ali blagorodni gospod Logar ali blagorodni gospod Milost ali nekdo drugi, ki bo skrbel, da denarja ne bo zmnjkovalo v kasi, katera naj ostane v cerkvi. En ključ od kase naj ima on, enega pa jaz, tako da bodo izdatki bratovščine narejeni v soglasju.”⁸³
Vikarjevo poročilo je potem škof zapisal v vizitacijskem poročilu z dne 23. 4. 1751 kot določilo: “Bratovščina presvetega rožnega venca naj med brati izbere voditelja, ki naj ima ključe skrinjice, v karteri je denar bratovščine; prav tako imej ti (vikar) svoj ključ in vsi izdatki naj bodo narejeni s tvojim soglasjem in naj se smatrajo za neveljavne, če bi bi jih kdo naredil po svoje.”⁸⁴
Iz zapiskov o vizitaciji, ki se je v Solkanu vršila 26. 7. 1764: “Bratovščin je pet: prva presevetega Zakramenta, druga presvetega Križanega, ki ima 150 članov in je na novo ustanovljena, tretja presvetega rožnega venca, četrta pod naslovom svetega Štefana in svetega Janeza Krstnika, peta krščanskega nauka – to je ustanovil preblagorodni in prečastiti (nadškof). Vse te bratovščine so bile pravno ustanovljene.”⁸⁵
Iz zapiskov o vizitaciji 3. 10. 1772 izvemo o še eni bratovščini: “Župnijska cerkev sv. Štefana, prvega mučenca, ima šest bratovščin. Šesto bratovščino z naslovom Sedem žalosti Blažene Marije Device so v preteklem letu na novo ustanovili častiti očetje Blažene Marije Device.”⁸⁶ Med isto vizitacijo je bilo tudi določeno: “Kar zadeva bratovščino presevetega Zakramenta ustanovljeno v župnijski cerkvi svetega Štefana v Solkanu: ker uporablja za potrebe bratovščine cerkvene paramente (obleke) in večkrat tudi sveče, mora vsako leto plačati župnijski cerkvi poleg pet dukatov še dodatnih pet dukatov.”⁸⁷ Še iz te vizitacije: “Gospod Janez Vid Mulič je podal predlog, da bi postavil napis svoje družine ob prejšnjem oltarju svetega Valentina, ki pa je sedaj iz marmorja; tega je postavila bratovščina svetega Križanega. Podobno naj bo na drugi strani napis bratovščine.”⁸⁸
Vse omenjene bratovščine je razpustil cesar Jožef II. skupaj z drugimi bratovščinami v avstrijskem cesarstvu  leta 1783.
Leta 1869 je v Solkanu ponovno zaživela bratovščina svetega rožnega venca. Pobudnik za njeno ustanovitev je bil takratni župnik Franc Ksaver Podreka, ki je bil njen voditelj. Ohranjen je v rdeče usnje vezan in z zlato obrobo “Imenik bratovšine sv. Roženkranca v Solkanu”. Vsako leto je ta bratovščina dobivala nove člane. Po desetih letih, v oktobru 1878, jih je bilo že 494. Vanjo so se vpisovali tudi iz drugih krajev: iz Gorice, Vidma, Čedada, Bovca in sosednjih vasi, pa tudi kdo s Češke in Galicije, tudi mnoge redovnice. Od leta 1891 dalje so se v to bratovščino vpisali solkanski prvoobhajanci. Zadnji se je vpisal 30. 10. 1935 pod št. 2975 kaplan Anton Pilat.⁸⁹ Člani bratovščine so bili deležni posebnih odpustkov, če so izponili določene pogoje. Ob vpisu je vsakdo dobil list “Dolžnosti in odpustki Bratovščine s. Roženkranca”.
Ob koncu 19. stol. je spet začela delovati tudi bratovščina Presvetega Rešnjega telesa. Udje te bratovščine so vsako leto plačali miloščino v podporo ubogim cerkvam v nadškofiji, enkrat mesečno so se udeležili svete ure češčenja sv. Rešnjega telesa. “Vpisanih je mnogo udov, a novih že davno ni nobenih.”⁹⁰
Še dve bratovščini sta bili v Solkanu pred letom 1900, za kateri izvemo iz oznanil tistih let. “Posebno glede bratovščine sv. Detinstva vam bodi znano, da imamo prav veliko udov vpisanih (480 in več), med katerimi je veliko takih, ki niso še nobenkrat nič dali. Taki gotovo, ki ne spolnjujejo dolžnosti, niso deležni tudi duhovnih dobrot. Kdor hoče biti še nadalje ud, naj skrbi, da odrajtuje letno miloščino. – Sicer pa imamo tudi drugo domače društvo – bratovščino krščanskega Detoljuba v prid svojim lastnim domačim otrokom. …” (8. 11. 1891).⁹¹ Za člane bratovščine sv. Detinstva se je darovala prva maša na praznik svečnice.⁹²

B. Marijine družbe

Z 20. stoletjem je nastopilo obdobje novih cerkvenih laičnih združenj. Najbolj je znana Marijina družba, s katero so škofje želeli prenoviti versko življenje. Goriški nadškof dr. Franc B. Sedej je upal, da bo Marijina družba zaživela v vsaki župniji.⁹³ 7. 2. 1909 je župnik Kolavčič v oznanilih tako priporočal Marijino družbo: “Ker gre jubilejno leto brazmadežne Device Marije proti koncu, bi bilo prav, da bi še pred koncem Marijinega jubileja si v Solkanu vsaj zagotovili ustanovitev Marijine družbe. Za to so naprošene vse dekleta, ki so se do sedaj že oglasile za Marijino družbo in tudi druge, ki želijo pristopiti, naj se o priliki tekom tega tedna oglasijo pri g. župniku v farovžu.”⁹⁴ Zaživela pa je Marijina družba v Solkanu v letu 1914. Župnik Jakob Rejec je priporočil očetom lazaristom, ki so v Solkanu tisto leto v februarju vodili misijon, naj spodbudijo mlade za Marijino družbo. Priglasilo se je približno sto deklet.⁹⁵ Slovesen sprejem v Marijino družbo je bil 23. 8. 1914.⁹⁶ Poglobljeno versko, pa tudi prosvetno zabavno življenje članic Marijine družbe je prekinila vojna. 6. 8. 1916 so se z drugimi Solkanci raztresle po vseh deželah cesarstva. Ob povratku domov ob koncu aprila 1918 niso bile razrušene le hiše, ampak tudi Marijina družba. Zvestih deklet je ostalo približno sedem.Kot se je po vojni vse prerodilo, tako tudi Marijina družba. Zaslugo je imel predvsem nov voditelj družbe kaplan dr. Mirko Brumat. Ponovno je zbral skoro vsa solkanska dekleta – 62. Poseben praznik Marijine družbe je bil 15. 8. 1922, ko je dekan Jakob Rejec blagoslovil novo zastavo Marijine družbe. Ker sta bili obe cerkvi porušeni, se je to vršilo na Nibrantovem dvorišču (kjer je sedaj hotel Sabotin).⁹⁷ Z majhnimi nihanji je solkanska Marijina družba delovala vse do jeseni leta 1947. Zanjo je skrbel “voditelj”. Do oktobra 1922 je bil voditelj dr. Mirko Brumar, nato do konca julija 1925 kaplan Edko Ferjančič. Aprila 1929 mu je sledil kaplan Franc Kodrič, nato kaplan Albin Martinčič do februarja 1930, za njim domačin msgr. Ivan Koršič. Ko je februarja 1938 prišel za župnika dr. Božo Kjačič, je on sprejel vodstvo Marijine družbe, leta 1947 pa nov župnik dr. Franc Močnik.⁹⁸

Delo Marijine družbe je bilo dobro organizirano. Vsak mesec je bil shod vseh članic in seja odbora. Odbor so izvolile vsako leto. Sestavljen je bil tako: prednica, podprednica, blagajničarka, tajnica, knjižničarka, nadzornica novink, prednica Marijinega vrtca, svetovalke in načelnice raznih odsekov: evharističnega, misijonskega, krasilnega, pevskega, dramskega in dobrodelnega. Vsa Marijina družba se je delila na družbenice, kandinatinje in Marijin vrtec za deklice. V Solkanu so bile v glavnem članice Marijine družbe dekleta, občasno pa je bilo tudi nekaj fantov v Marijini družbi. Imena “prednic” solkanske Marijine družbe: 1922 Marija Zavrtanik, 1925 Kristina Abramič, 1926 Pepca Rijavec, 1928 Marija Batistič, 1929 Bogdana Franko, 1930 Kristina Abramič, 1932 Marija Batistič, 1933 Bogdana Franko, 1934-1941 Pavlica Drašček, 1942 Olga Bavdaž, 1944 Meri Bašin.⁹⁹ Glavni namen družbe je bil verski. Po zaslugi Marijine družbe so cerkvene slovesnosti in prireditve potekale lepo in urejeno. Vendar je članstvo v družbi pripomoglo tudi k sicer lepemu, veselemu in vsestransko zavzetemu življenju. Solkanska Marijina družba je veliko pripomogla k ohranjanju slovenstva pod Italijo in v času hudega raznarodovalnega pritiska pod fašizmom. Lahko bi rekli, da je bila Marijina družba oaza slovenstva. Deklice in dekleta Marijine družbe so vedele, kako se njihov priimek napiše tudi po slovensko. Veliko so naredile za razširjanje slovenskega tiska (1929 je bilo po zaslugi Marijine družbe v Solkanu 150 naročnikov na Mohorjeve knjige). Iz zapisnika odborove seje 16. 1. 1944: “V mesecu novembru so se otvorile lekcije za slovenščino predvsem za učiteljske vrste, da bodo sprejele ob pravem času službo. V okolici so se že začele šole; navdušujte za tak začetek tudi tu v domači fari (saj se jih poučuje 27).”¹⁰⁰ Če je bilo le mogoče, so se dekleta vsako leto naučile novo igro. Nekaj naslovov: Nova mladost, Dve materi, Mati svetega veselja, Zgubljeni raj. Vsa leta je solkanska Marijina družba ohranjala slovenstvo tudi prek izposojanja knjig svoje knjižnice. Knjižnico je ustanovil 26. 9. 1922 dr. Mirko Brumat. V začetku je štela 70 zvezkov. Knjige je daroval solkanski rojak, krški škof dr. Josip Srebrnič. Precejšnje število knjig so pustili slovenski frančiškani, ko so leta 1924 zapustili Sveto Goro, ostale si je v teku let nabrala družba sama. Leta 1929 je knjižnica imela 219 knjig, po zadnjem seznamu pa 315.¹⁰¹ 30. 5. 1943 je bil v Solkanu dan posvetitve župnije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ob tej slovesnosti je župnik blagoslovil novo zastavo Marijinega vrtca s podobo Fatimske Marije in Male Terezike in sprejel nove članice v Marijin vrtec.¹⁰² 15. 8. 1944 je dekliška Marijina družba obhajala 30-letnico obstoja. Ob tisti priložnosti je bilo o delovanju solkanske Marijine družbe zapisano tole: “Posebno lepa stran njene zgodovine je dobrodelnost v sedanji vojni. Kar je ta Marijina družba nabrala za jetnike, to je res začuda veliko. Na to stran svoje zgodovine se bo lahko vedno s ponosom ozirala in črpala nove pobude za bodočnost.”¹⁰³ Še zadnji navdušen in upanja poln dogodek za solkansko Marijino družbo: 15. 8. 1947 so obhajali 25-letnico blagoslovitve družbene zastave. Potem pa je po združitvi z matično domovino septembra 1947 zunanje delovanje Marijine družbe zamrlo, gotovo pa se je nadaljevalo in se v nekaterih še živih “družbenicah” naprej razvija v osebnem in družinskem življenju. Nova oblast Marijine družbe ni izrecno prepovedala, vendar je na vse načine onemogočila njeno delovanje.

V Solkanu je delovala Marijina družba tudi za žene. Njen pobudnik je bil župnik Jakob Rejec. V začetku novembra 1927 je v ta namen zbral okrog 80 žena. Nadškof Sedej je 10. 11. 1927 odobril “Pravila Marijine družbe za žene v Solkanu.” Namen družbe je bil: “navajati žene k pobožnemu krščanskemu življenju, da bi bile dobre matere svojim družinam. Kot svoje zavetnike družba časti Marijo Devico in sv. Ano.”¹⁰⁴ 2. 2. 1929 je tudi ta družba dobila svojo zastavo s podobo žalostne Matere Božje in sv. Ane. Ohranjena je fotografija družbe iz leta 1934, na kateri je s takrat že 69 let starim župnikom Rejcem 38 solkanskih žena.

C. Še tri verska združenja v Solkanu

Iz oznanil 14. 3. 1897 izvemo za Družbo krščanskih družin, ki se posvetijo Sveti Družini: “V petek zapovedan praznik sv. Jožefa. Darovali bodo sv. mašo ob 10. uri z velikim spremstvom premilostljivi gospod novi škof krški mons. dr. Anton Mahnič za našo faro in posebno za naše mizarje. Bodo tudi slovesno blagoslovili novo podobo sv. Družine za našo farno cerkev in tudi posvetili na čast sv. Družine vse naše krščanske družine, ki so se vpisale v naši fari v družbo krščanskih družin posvečenih sv. Družini. Vpisanih jih je do zdaj v Solkanu 85 družin.”¹⁰⁵ Vpisovanje v to Družbo se je začelo že v nedeljo, 14. 1. 1894.¹⁰⁶
Apostolstvo molitve je pobožna zveza, ki spodbuja molitev po namenih, ki so določeni za vsak mesec. “Ko so duhovniki na Goriškem sklenili, da bodo za začetek verskega preporoda vpeljali v vseh župnijah Apostolstvo molitve, je hotela biti med prvimi solkanska župnija.”¹⁰⁷ Za Apostolstvo molitve je prišel navduševat in ga ustanovit jezuit p. Janez Jauh. To je bilo 15. 8. 1944. Iz zadnjega odstavka poročila o dogajanju v Solkanu razberemo namen Apostolstva molitve: “AM je v Solkanu ustanovljeno. Kaj bi moglo biti udom te pobožne zveze bolj pri srcu, ko da poleg papeških in škofovih namenov molitve molijo zlasti za svoje drage očete in sinove, može in brate, da bi se čimprej vrnili domov.”¹⁰⁸
Pravno je bilo Apostolstvo molitve v Solkanu ustanovljeno 7. 7. 1947. Takrat je imelo 56 članic.¹⁰⁹
Pred prvo svetovno vojno in po njej je v Solkanu delovalo tudi Katoliško slovensko izobraževalno društvo, ki je posebno skrbelo za vzgojo mladine.¹¹⁰

Viri:

81. Prim. Katapan, 1-12.
82. Attems K. M., Vizitacijski zapisniki 1752-1774 1, Gorica 1994, 61-62.
83. Attems K. M., n. d., 71.
84. Attems K. M., n. d., 137.
85. Attems K. M., Vizitacijski zapisniki 1752-1774 4, Gorica 2000, 194.
86. Attems K. M., n. d., 543.
87. Attems K. M., n. d., 545.
88. Attems K. M., n. d., 545.
89. Prim. Imenik bratovščine sv. Roženkranca v Solkanu, Arhiv župnije Solkan.
90. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 178.
91. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 106.
92. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 113.
93. Prim. Cigoj L., Srebrni jubilej Marijinih družb na Goriškem, v: Koledar GMD 1925, 128.
94. Oznanilna knjiga župnije Solkan 109-1914, 179.
95. Prim. Drašček P., Priložnostni govor ob 25-letnici blagoslovitve zastave solkanske Marijine družbe, Arhiv župnije Solkan.
96. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1904-1914, 392.
97. Prim. Drašček P., n. d., 2.
98. Prim. Glavni zapisnik Marijine družbe v Solkanu od leta 1922, Arhiv župnije Solkan.
99. Prim. Glavni zapisnik Marijine družbe v Solkanu.
100. Glavni zapisnik Marijine družbe, 153.
101. Ustanovitev knjižnice (Marijine družbe v Solkanu), Arhiv župnije Solkan.
102. Glavni zapisnik Marijine družbe, 148.
103. Jauh J., Apostolstvo molitve v Solkanu, v: Glasnik presvetega Srca Jezusovega 1944, št. 10.
104. Prošnja za potrditev Marijine družbe krščanskih mater in nadškofova odobritev pravil te družbe se nahajata v nadškofijskem arhivu v Gorici, mapa Solkan.
105. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1895-1903, 62-63.
106. Prim. Oznanilna knjiga župnije Solkan 1888-1894, 172.
107. Jauh J., n. d.
108. Jauh J., n. d.
109. Prim. Seznam članov apostolstva molitve, Arhiv župnije Solkan.
110. Prim. Katoliške organizacije v Solkanu 21. 6. 1920, Nadškofijski arhiv v Gorici, mapa Solkan.