Tako je naslov knjige, v kateri so zbrana poročila o kristjanih, ki so bili v času pred letom 313 po Kr., ko je bilo v rimski državi krščanstvo prepovedano, pripravljeni vse žrtvovati, tudi življenje, za Kristusa. Podobni časi so se ponavljali skozi vso zgodovino. V naših krajih, torej tudi v Solkanu, je bil takšen čas med drugo svetovno vojno in po njej.
Ni še raziskano, koliko je bil vzrok za smrt “drugih žrtev” iz Solkana, ki so napisane na spominski plošči umrlih med drugo svetovno vojno pred solkanskim pokopališčem, prav zvestoba Kristusu in njegovim vrednotam. Vsekakor se jih je nekaj znašlo za rešetkami solkanskih zaporov prav zato, ker so bili zavzeti kristjani. Ohranjenih je nekaj pričevanj o zapornikih v vili Bartolomei v Žabjem kraju, ki so jo po vojni spremenili v zapor. “Žabji kraj” je kmalu postal sinonim za zapor.
Prvo pričevanje je zelo kratko. Je bežen zapis v dnevniku solkanskega župnika Andreja Simčiča: “Torek, 10. marca 1953. Ko se vračam domov (iz Kromberka), vidim na cerkvenem zemljišču v Ščednem kaznjence. Svojim očem nisem verjel. Med njimi je bil tudi g. Ludvik. Milo se mi je storilo pri srcu” (G. Ludvik Rusjan je bil župnik v Cerovem. Ker ni bil po volji povojnim oblastem, so ga zaprli. Solkan je bil verjetno prva postaja).203
Isto leto – 1953 – se je v zaporu v Žabjem kraju znašel Jožef Bizjak, zelo izobražen kmet in pesnik iz Potoč na Vipavskem. Svoja zaporniška občutja je izlil v dve pesmi:
V Priporu
V Žabji vasi sem priprt,
od kod ne vem in ne zakaj.
Pesmi mi je odnesel policaj
od nevernih zagrizenih nažrt.
V priporu našel sem seno,
za nočitev pod lesen,
za vid od prečk omejeno nebo.
Za vse bi rad napisal stih,
a zlomljen duh ni vedel kam,
od zunaj je ugašal dan
in angel ni hotel vznemirjati srca.
Žabja vas
S Svete Gore zvon
se navzdol oglaša,
svari, vabi, kliče
in meri ure naše.
Me revni so priprli,
canaglie so bedni,
res tujka ta ni lepa,
a to je, kar so vredni.
Naj rešetke prečkajo
misli in obzorje,
naj zastrejo line
zvezde in vesolje.
Dile so za posteljo
– rastle so v kosti,
med listi pele ptice
so v prostosti.
Meni to ni dano,
išče molk črnino,
spet navdih se vrača,
a zaman je sporočilo.
Kakšni so bili solkanski zapori – da so to bili pravi stalinistični zapori -, izvemo iz naslednjih dveh pričevanj:
Pavla Močnik je bila sestra msgr. Franca Močnika. V juniju 1947 je prišla k njemu v Solkan za gospodinjo. Po izgonu brata 12. 10. je ostala v Solkanu še dva tedna, ko so ji oblasti dovolile oditi v rodno Idrijo. V prvi noči bivanja doma je bila aretirana in odpeljana neznano kam v zapor:
“Ustavili smo se pred neko veliko hišo. Tam je čakal eden, rekli so mu kapetan, in se je začelo zasliševanje, ki je trajalo do jutra. Ko je v bližini zazvonilo, sem spoznala, da sem zopet v Solkanu pri Bartolomeju, kjer je urad notranje uprave. No, sem si mislila, vsaj svetogorska Marija mi je blizu, to je velika tolažba.
Peljali so me v kletni prostor brez luči in mi pokazali na tleh plesnivo in vlažno blazino, da bom lahko počivala. Odeje sploh ni bilo. Pa še časa ni bilo, da bi veliko počivala, ker so kar naprej rožljali ključi v vratih in sem morala na zasliševanje. “Saj ste lahko brala v časopisih, kakšen zločinec je vaš brat… Dobro, da smo do časa spregledali njegovo hudobijo.” Meni se ni zdelo vrdno odgovarjati. Začeli so groziti, da me eno noč odpeljejo, kot so jih že mnogo, če brž ne podpišem. Grozili so, da me dajo na vojaško sodišče. Čisto sem bila že uničena, čeravno sem bila šele nekaj dni notri. Jesti so mi prinesli, kar je komu ostalo, vse zmešano v eni umazani posodi. Če sem le pokusila, sem bruhala. Zeblo me je ves čas. Nič me niso pustili na stranišče in ni bilo vode, da bi se umila.
Dnevi so bili vsi enaki. Slišala sem tudi, kaj se dogaja na hodniku: Joj, kako so jokali, mladi ljudje… Podnevi so me zasliševali, ponoči pa je bilo še hujše, ko so me včasih po trikrat vlekli gor po stopnicah. Komaj sem že stala na nogah… Ko so videli, da ne morem več stati, so me posadili na stol in spustili name močne luči, da mi je glavo čisto zmešalo. Potem ne vem nič drugega, kot da sem se znašla na ležišču… Zdelo se mi je, da sem, kot bi bila pretepena od vseh teh naporov.
11. novembra so me že zjutraj peljali na zasliševanje… “Sedaj lahko greste!” Povedali so mi, da pelje ob dvanajstih avtobus do Ajdovščine. Šla sem nazaj v ječo, se usedla na tisto moje ležišče, da bi počakala, ker je bila ura šele deset. Čez nekaj časa pride upravnik ječe in se začudi, kako da sem še tu. “Saj so vas odpustili. To se pa v tej hiši še ni zgodilo, da (zapornik) ne bi odšel hitro in niti pogledal več nazaj. Tako se nas vsak boji.” “Jaz se vas pa nič, ker nimam prav nič na vesti, da bi se vas imela bati.”205
Rafael Skapin, mlad fant iz Vipave, se je po drugi svetovni vojni v Ajdovščini izučil za kovača, bil je priden delavec. Kljub siljenju – “Še žal ti bo!” – ni hotel zavreči krščanskega prepričanja in vstopiti v partijsko organizacijo. Posledice je kmalu začutil. Izmislili so si, da organizira oborožen upor (našli so zarjavelo italijansko puško iz druge svetovne vojne), in ga zaprli v Žabjem kraju. Svojih solkanskih dni se tako spominja:
“Tam sem bil od 12. 3. do 21. 7. 1950. Ves čas sem bil v prvem nadstropju v samici, ki je bila 1 m široka, 2,5 m dolga, z zamreženim oknom 30X30 cm. Pod je bil lesen, brez postelje. Spal sem na tleh. V sobi je bila le nočna posoda iz litega železa. Prve dni sem bil v celici tudi vklenjen. Za jesti je bila redka mineštra. Kruha nisem videl niti enkrat. Vse te mesece se nisem nikoli umil.
Zasliševali so me trikrat, tudi do štirikrat na noč po eno uro, le ob nedeljah samo dvakrat; samo malo sem zaspal, me je paznik že prišel iskat. Zasliševalcev je bilo štiri do pet. Nisem jih videl, ker so vame sijali reflektorji. Med zasliševanjem sem stal celo uro na eni nogi ob zidu, da mi je zatekala. Ob meni je bil paznik. Če sem dal drugo nogo dol, sem jih dobil s pendrekom. Roke sem ves čas moral držati dvignjene.
Po dveh mesecih so zasliševalci prišli h konkretnemu: da bi podpisal, kar so oni hoteli. Vedno sem trdil: “Ne morete me prisiliti, da bi trdil, da je sneg črn.” Potem so me tako obdelali, da sem rekel: “Mogoče, ne vem.” Ko se je kdo od zasliševalcev ujezil, so mi dali roko – vedno desno, tisto, ki naj bi podpisala – med vrata in jih hitro zaprli: prsti so poplaveli in kri je brizgnila izza nohtov. Potem sem se moral približati mizi, kjer je bila malica: če podpišeš, boš jedel. A nisem hotel jesti. Potem so mi dali svinčnike med prste in mi prste stisnili in lomili – sem kar zvezde videl!
Najhujše je bilo to: dali so me za dvanajst ur v “omaro”. Res sem stal na obeh nogah, a roke so bile dvignjene. Spustiti jih nisem mogel ali se obračati, ker je bila omara tako ozka. Noge so mi zatekale. Nič mi niso dali jesti ne piti. Spredaj je imela omara majhno lino, da je paznik pogledal, če sem še živ. Ko jo je odprl, sem poskušal narediti en korak, a nisem mogel. Sem kar padel na tla. V rokah so bile grozne bolečine. Ko sem prišel v celico, sem tulil od bolečin. Ob moji celici je bilo stopnišče. Brcali so v vrata: “Tiho bodi, cerkvena miš!”
Pozneje so me dali še enkrat v tisto “omaro” – za štiriindvajset ur, ker na zaslišanju nisem prizanl. Potem so mi dali jesti: velik krožnik polente. Na hitro sem jo pojedel – to je bila edina močna hrana, ki sem jo pojedel v času preiskovalnega zapora. A za tem sem en dan in eno noč imel grozne bolečine v trebuhu, da sem prav tulil. Sem prosil za malo vode in mislil, da mi bo bolje, a ni bilo. Hodili so v celico in me brcali: “Boš nehal! Glejte, kako crkava cerkvena miš!”
Malo pred sodbo so me z ostalimi zaporniki pustili na dvorišče, na vrt. Ker je bila v celici tema in nisem bil vajen svetlobe, sem se kar zaletel v zid. Drugi sotrpini, ki so delali na vrtu, so rekli, da so pri tem naleteli na človeško glavo z lasmi, a so hitro zakopali…”
Po sojenju je prestal štiri leta in pol po raznih zaporih, ker se je med vojno na paši igral s staro italijansko puško! Toda zakon je za to predvideval le štiri mesece zapora…206
Na račun svoje zveste in zavzete službe se Solkana in posebno Žabjega kraja spominjajo mnogi duhovniki z Goriškega. Kolikokrat so morali na razna zasliševanja “na notranjo”, podnevi in ponoči, in nekateri tudi na prestajanje krivično določene kazni!
Upamo, da so omenjeni in mnogi neznani pričevalci zares Kristusovi pričevalci. To pomeni, da so kot apostoli “veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena” (Apd 5,41) in da so polni odpuščanja in molitev za tiste, ki so jim prizadeli krivice. Ker so vsaj delček svojega življenja preživeli v Solkanu, je prav, da so omenjeni v tem članku. Janez Pavel II. tako spodbuja k njihovemu spominu: “Stalno, danes pa posebno zgovorno znamenje resnične krščanske ljubezni je spomin mučencev. Ne smemo pozabiti njihovega pričevanja… Ljudje vseh slojev so trpeli za svojo vero… ali pa so pogumno šli skozi dolga leta zapora in vseh vrst pomanjkanja, ne da bi se uklonili ideologiji, ki se je spremenila v neusmiljeno oblastno diktaturo” (Skrivnost učlovečenja 13).
Viri:
203. Simčič A., Dnevnik življenja v Solkanu 7. 2. do 21. 4. 1953, Arhiv župnije Solkan.
204. Ti dve pesmi se nahajata v zapuščini Jožefa Bizjaka, ki jo hranijo njegovi potomci v Potočah.
205. Pričevanje Pavle Močnik, v: Iz župnijskih kronik, Družina 2000, št. 20., 21. in 22., str 25.
206. Skapin R., Osebno pričevanje. Dokumentacijo hrani Okrožno sodišče v Novi Gorici.