Božja beseda govori o gostiji. Prerok Izaija pravi, da bo Bog na Sionski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo. Še več: pretrgal bo zagrinjalo, ki pokriva vse narode in za vselej uničil smrt. Smrt je strašna, toda nas je Jezus s svojo žrtvijo na križu in z vstajenjem odrešil. Zato smemo upati na izpolnitev obljube, da bo Bog obrisal vsako solzo in nas potolažil z neizmerno ljubeznijo. To je upanje v Bogu, ki nas nikoli ne zapusti. Bog je zvest in močan, da izpolni svojo obljubo in nam da večno življenje.
V evangeliju je Jezus velikim duhovnikom in strešinam povedal zgodbo o gospodarju, ki je pripravil svatbo, vendar se na njegovo vabilo povabljeni niso odzvali. Nato je rekel služabnikom: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.«
Na večno gostijo in življenje pri Bogu, smo vsi povabljeni, a tja ne moremo brez svatovskega oblačila, ki ga krasijo tri največje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Od nas je odvisno, kako se bo kdo na Jezusov klic odzval. Truditi se moramo, da ohranimo svatovsko oblačilo čim bolj neomadeževano. Ko oblačilo umažemo, ga moremo s kesanjem v zakramentu sprave oprati, da znova dobi svojo lepoto. Če tega ne storimo, se nam lahko zgodi, da smo na večni gostiji zavrnjeni in nas čaka trpljenje in večna tema.
Apostol Pavel nas spodbuja, naj si prizadevamo, da pridemo na večno gostijo. Daje nam tudi recept: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« Kljub težavam vemo, da nismo sami in da lahko računamo na Božjo pomoč. On je naš Bog in Oče, naš prijatelj, vir naše radosti, miru in upanja. On je tisti, ki nam daje smisel in cilj, nas sprejema in nas spodbuja k rasti in napredku. On nas uči prav ljubiti sebe in druge. On nas osvobaja strahu in dvoma. »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,« naj bo geslo vsakogar izmed nas. Vse bomo zmogli, če se bomo oklenili Kristusa, ki je naš odrešenik. Naj nam pri tem pomaga njegova milost.
