Tiha nedelja,

nedelja pšeničnega zrna,

nedelja Jezusove in naše ure, nedelja novega srca

Grki, pogani so želeli videti Jezusa; njegovi rojaki pa so načrtovali njegov umor. Želimo videti Jezusa, ga srečati, z njim govoriti? Jezusa zares vidimo, ko ga poznamo, mu pripadamo in hodimo za njim. Jezus nam govori v prispodobah in prilikah. Če želiš videti in razumeti Jezusa glej pšenično zrno, ki umrje. Toda: smisel krščanske vere ni trpljenje, mazohizem, propad in žalost! Poudarek Jezusove prispodobe ni na smrti marveč na rodovitnosti. Pšenično zrno, ki umre je rodovitno.

Seme, ki ostane zaprto samo vase je sterilno

Problematičnost današnje miselnosti! Človek naj bi imel pravicodo dobrega počutja, uživanja in zabave. Vse mora biti pripravljeno, že narejeno in lepo zapakirano. Klient samo kupi! Čim manj napora, trpljenja, žrtev in prizadevanja! Priti do stvari po najlažji poti! Parfuma, ki ga nikoli nismo povohali, ne poznamo! Sposoben poučeni egoist spretno prinaša druge okoli in krade ne da bi šel v zapor. Sam sebi verjame, da je brihten, iznajdljiv in uspešen. V resnici škodi samemu sebi in si koplje grob. Poznamo ljudske modrosti: Brez muje se še čevelj ne obuje. Čič ne da nič. Brez potu ni medu... Brez napora, odrekanj in žrtev ne gre! Niti v šoli; niti v športu, službi; zakonu in družini… Brez prizadevanja ni mogoča niti osebna rast in rast v veri. Jezusove in naše odprte roke, trud, umiranje – vse to ni brez koristi; prinaša obilo sadu!