»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč«. 

Čudovita Jezusova molitev! Oče ima v srcu majhne…Bog se razodeva malim. Jezus sprejema majhne, ljubi majhne, moli za majhne… … Božja logika: »Mogočne je vrgel s prestola, povišal je nizke«.

Okoliščine v katerih je Jezus izrekel čudovito molitev so bile zanj težke. Farizeji so ga razglašali za bogokletnika, ki zasluži smrt (Prim. Mt 9,3). Kljub temu slavi Očeta, ker zaupa v veliko večjo moč, kot je moč tega sveta. Majhni se zavedajo svoje ranljivosti, niso napuhnjeni in arogantni, ne zanašajo se na svoje sposobnosti, moč in zemeljske povezave. Želijo se vedno učiti od Jezusa, ki je ponižen in krotak. Izročajo se v Božje roke, ko doživljajo neuspehe, polomije in se na obzorju mrači.

Hočemo biti vsemogočni ali majhni? Smo Jezusovi učenci? Ali pa smo zgolj »kristjani doc«, ki sicer na zunaj ustrezamo vsem kriterijem krščanstva? Le tarnamo in se pritožujemo, ker se čutimo poražene? Se imamo za žrtve krivičnega sistema in sovražimo druge, ki niso taki, kot bi morali biti? Imamo v sebi pogum, da se soočamo z zlom v svetu? Jezus se ne pritožuje, ampak slavi Očeta, se čudi njegovi fantaziji!

Naša izbira?