»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden«. Te Jezusove besede so navidez trde in proti človeški naravi. Naj se odpovemo čustvom, svoji zgodovini, ljubezni do najbližjih?
V resnici je Jezusovo sporočilo čudovito. Jezus želi, da se osvobodimo, da se naučimo resnične ljubezni, da začnemo zares živeti, da nas »ljubezen« ne zasužnji. Brez Boga ni prave ljubezni in svobode.
Poslušnost ni vedno krepost; npr. poslušnost staršem, ki predlagajo otroku greh; poslušnost političnemu režimu, ki od državljanov zahteva, da delajo zlo. Bog nam podarja vest, da presojamo. Proces presojanja lahko opišemo v treh korakih:
1. Pozorno opazovanje realnosti. Skrbna analiza. Kaj se dogaja? So na nebu oblaki? Kaj se dogaja na politični sceni? Kako kristjani sledimo Jezusu?
2. Prizadevanje za razumevanje tega, kar gledamo. Kaj je za tem, kar vidim; kam to vodi? 3. Zavzeti stališča in odločanje. Kako bomo ravnali, da bomo delati dobro? Premalo je narediti 1. in 2. korak!
Kaj je svoboda? Če je naš kriterij trenutno ugodje, smo sužnji; sužnji lastnih instinktov, strasti in grešnih nagnjenj; sužnji trenutne mode in javnega mnenja; sužnji političnih ideologij, ki za svoj obstoj uporabljajo »politično korektnost«. Največja tragedija suženjstva je v tem, da je žrtev prepričana, da je svobodna.
Jezus pravi: »Resnica vas bo osvobodila«. In: »Jaz sem pot, Resnica in Življenje«.