Ko se je zdelo vse izgubljeno, ko je bila noč, ko so vsi mislili, da se ne da nič več narediti, ko je bilo srce zdrobljeno zaradi bolečine, ko ni bilo več moči za ljubezen, ko je svetu vladala tema in depresija, ko se je zdelo, da je »egiptovsko suženjstvo« preraslo vse meje…

je iz zemlje pokukal majhen poganjek, se je prižgala majhna lučka, je posvetil jutranji žarek. Tema je premagana, težak kamen je odvaljen od groba, solze so obrisane, bolečine ni več, veseli glas oznanja nov začetek, strah je izgnan, na obrazih žari upanje.  

Skrivnost Velike noči nas vabi, da pogledamo znamenja Vstalega, da oznanjamo jutro in dan,  da smo pričevalci Vstalega, da zazrti v prihodnost živimo v sedanjem trenutku. Bog je zvest svojim obljubam; kljub našim slabostim, napakam, zatajitvam in izdajstvom, nas ne zapusti. Vabi nas v »Galilejo«, v vsakdanje življenje, kjer se lahko  srečujemo z njegovim neskončnim odpuščanjem in ljubeznijo (Prim. Mt 28,10).  

Prepustimo se spodbudam Svetega Duha, prežarjeni od velikonočnega veselja, se oblecimo praznično! (Prim. 2 Kor 4,16, Rim 13,14). Brez strahu, pogumno in strastno si prizadevajmo za to kar je lepo, dobro, pravično in resnično; za ljubezen in prijateljstvo. S tem bomo tudi mi pisali zgodovino Jezusovega vstajenja.