»Sveti Oče, ohrani jih, da bodo eno kakor midva. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta«

Jn 17, 11.15

Neznani avtor pisma Diognetu iz 2. stoletja je o kristjanih svojega časa zapisal: »Živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, in jih vendar obsojajo. Ubogi so a bogatijo mnoge; vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju …«

Svoje naštevanje lastnosti kristjanov, ki jih delajo tako različne od poganov, povzema s stavkom: »Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani.« Ko to beremo, se nam samo od sebe zastavlja vprašanje: Ali smo mi, današnji kristjani, duša tega našega sveta?

Gospod Bog, kako si te želim videti!

Nočem pa ljubiti zoprnega in komolčarskega sodelavca, predrznega in posesivnega prijatelja, hrupnega soseda.

Rad bi te videl, nimam pa rad vsiljivih pralcev vetrobranskega stekla in pouličnih prodajalcev.

Ne prenašam ciganov, jezim se na priseljence, ki prihajajo, da nam kradejo delovna mesta.

Rad bi te videl, ne prebavljam pa domačega župnika, ker hoče vedno narediti vse sam in po svoje; ne prebavljam škofa, ker se ne zna odločati; ne prebavljam papeža, ker preveč potuje.

Gospod Bog, ljubim tebe.

Ti nisi napadalen ne posesiven,

nisi predrzen ne hrupen,

nisi nadut ne nadležen.

Ti si popoln. Ti mi ne povzročaš nobenih nevšečnosti.

Gospod Bog, ali moram res ljubiti tudi zoprne ljudi, če te hočem videti?

Ali ne moreš storiti, da bi se te dalo videti v jutranji zarji in v sončnem zahodu, v  morjih in na gorskih vrhovih ali vsaj v obrazih lepih in simpatičnih ljudi?Ne. Resnično te lahko vidim le tako, da ljubim tudi zoprne ljudi.                    

Po: T. Lasconi, 365+1 dan s teboj