TI  VERUJEŠ?

Dvomljivcev, kakršen je naš prijatelj Tomaž iz evangelija, hodi tudi danes veliko po svetu.

Tomaž je podvomil v Kristusa, ker je bila njegova vera preveč enostranska, pozunanjena. »Razočaral si me, Gospod, ker si pustil, da so te križali kot zločinca. Mi pa smo upali, da boš obnovil Izraelovo kraljestvo!«

Sodobni Tomaži svojo nevero opravičujejo z izgovori: »Hodil sem v cerkev, molil sem; toda Bog me ni uslišal, ko sem bil v stiski, zato sem vse skupaj pustil.«

Drugi pravijo: »Hodil sem v cerkev, toda župnik je bil trd in nečloveški, ni razumel mojih težav, zato ne prestopim več cerkvenega praga.«

Modri ljudje znajo iti preko duhovnikovih napak, tiste s slabotno vero pa le-te zelo motijo. Ne le za duhovnike, ampak tudi za vse nas, ki smo priča Jezusa v vsakdanjem svetu velja, vprašanje, ki nam ga zastavlja slovenski pregovor: »Ako ti svojemu evangeliju ne veruješ, kako bom jaz, kako bo tujec?«

PLITVA VERA

Človek, ki ljubi Jezusa, trpi, kadar se srečuje s plitvo vero in kadar ne najde gorečnosti v srcu drugih.

Posebno bolečino povzroča plitva vera družinskih članov: matere, očeta, bratov in sester, sorodnikov, saj so prav ti ljudje človeku, ki ljubi Gospoda, najbližji.

Rad bi jim povedal, da je Kristus pravi, živi in edini Bog, a ga preslišijo.

Njegovi kriki obnemijo v notranjosti duše.

Kako naj torej ljudem, ki jih imamo radi, dopovemo, naj ne zavračajo Božjih resnic, krščanske vere, Jezusove veličine, njegove Cerkve?