Jezus v evangelijskem odlomku stopi med učence. Prestrašijo se in prevzame jih strah, kajti mislijo, da vidijo duha. Jezus jim pokaže svoje roke in noge: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39).

Evangelist Luka hoče tukaj pokazati Grkom, kaj pomeni vstajenje.

Grki so si predstavljali, da je Vstali duh, da se je duša ločila od telesa in sedaj obstaja zase. Toda vstajenje je več. Vstala je Jezusova oseba, s telesom in dušo. Z opozorilom na roke in noge odgovarja Luka na platonsko filozofijo, ki si predstavljajo samo osvoboditev duše iz ujetništva telesa.

Vstajenje je vstajenje telesa. To nam podarja roke, ki vzamejo življenje v roke, ki se ljudi nežno dotikajo, božajoč naredijo ljubezen, ki jo lahko izkusimo.

In vstajenje nas postavlja na noge, da stojimo zase in gremo svojo pot, ki je svojska pot, ki nas vodi v življenje.

Jezus vabi svoje učence, naj ga potipljejo. Evangelist Luka s svojim »potipljite me« kaže pristašem stoiške filozofije na to, da lahko ljudje otipajo Boga v Jezusu Kristusu. V njegovih rokah in nogah se lahko dotaknejo Boga samega. Tu se njihovo hrepenenje po enem Bogu, ki ga lahko dojemamo s svojimi čuti, izpolni. V vsaki evharistiji se smemo Jezusa dotakniti v kruhu, ki nam je položen v roke.