December 2020
Sadovi Gospodove navzočnosti
»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?«
(Ps 27,1)
»Kmalu po Marianinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima poškodovane možgane in ne bo mogla ne govoriti ne hoditi. Čutili smo, da nas Bog nagovarja, da jo sprejmemo takšno, in tako smo se izročili v Očetove roke,« piše Alba, mlada mama iz Brazilije. In nadaljuje: »Z nami je živela štiri leta in je vsem pustila sporočilo ljubezni. Sicer iz njenih ust nismo nikoli slišali besed očka in mami, a v svoji tišini je govorila z očmi, iz katerih je sijala bleščeča luč. Nismo je mogli naučiti, da bi naredila prve korake, ona pa nas je naučila prvih korakov v ljubezni, v odpovedi samemu sebi, da bi ljubili. Mariana je bila za vso družino dar Božje ljubezni, ki ga lahko povzamemo z enim samim stavkom: Ljubezni ne moremo razložiti z besedami.«
Prav to se tudi danes dogaja vsakemu izmed nas: ker ne moremo sami skrbeti za vse naše življenje, potrebujemo luč, tudi samo majhen žarek, ki naj nam pokaže pot do izhoda, korake, ki jih moramo narediti danes, da se rešimo v novo življenje.
»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?«
Temačnost bolečine, strahu, dvoma, osamljenosti, “sovražnih” okoliščin, ki uničujejo naše sanje, vse to je izkušnja, s katero se srečujemo vsepovsod na zemlji in v vsaki dobi človeške zgodovine, kakor pričuje tudi starodavna molitev, ki je zapisana v Knjigi psalmov.
Pisec je verjetno človek, ki so ga krivično obdolžili, vsi zapustili in čaka na razsodbo. Je v negotovosti pred grozečo usodo, a zaupa Bogu. Ve, da Bog svojega ljudstva v preizkušnji ni zapustil, in pozna njegovo osvobajajoče delovanje. Zato bo našel v njem luč in prejel zanesljivo in nesporno pomoč.
Prav v zavesti svoje krhkosti se odpre in zaupa v Boga, sprejme njegovo navzočnost v svojem življenju in z zaupanjem pričakuje dokončno zmago na nepredvidljivih poteh Božje ljubezni.
»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?«
To je pravšnji trenutek, da ponovno obudimo naše zaupanje v Očetovo ljubezen, ki želi osrečiti svoje otroke. On je pripravljen naše skrbi vzeti nase,1 da se ne bi potegnili vase, temveč svobodno delili z drugimi svojo luč in svoje upanje.
Beseda življenja, kakor piše Chiara Lubich, nas vodi na poti od teme k luči, od jaz k mi: »To je vabilo, da poživimo vero: Bog je in me ljubi /…/ Morda koga srečam? Verovati moram, da mi hoče Bog po tem človeku nekaj povedati. Se posvečam kakšnemu delu? V tistem trenutku želim še naprej verovati v njegovo ljubezen. Pride bolečina: verujem, da me Bog ljubi. Pride veselje: Bog me ljubi. On je tu z menoj, je vedno z menoj, ve vse o meni in deli z menoj vsako mojo misel, vsako veselje, vsako željo, nosi z menoj vsako skrb, vsako preizkušnjo v mojem življenju. Kako naj poživljamo to gotovost? /…/ Tako, da ga iščemo med nami. Obljubil je, da bo tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu.2 V evangeljski medsebojni ljubezni se torej srečujmo z vsemi, ki živijo besedo življenja, med seboj si delimo doživetja, pa bomo izkusili sadove njegove navzočnosti: veselje, mir, luč in pogum. On bo ostal z vsakim od nas in še naprej bomo čutili njegovo bližino in delovanje v našem vsakdanjem življenju.«3
Letizia Magri
1 1 Pt 5,7; 2 Mt 18, 20; 3 C. Lubich, Beseda življenja za julij 2006.
