Maj 2020
»Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.«
(Jn 15,3)
Po zadnji večerji z apostoli gre Jezus iz dvorane in se napoti proti Oljski gori. Z njim so enajsteri, Juda Iškariot je že odšel in ga bo kmalu izdal.
Trenutek je dramatičen in slovesen. Jezus ima dolg poslovilni govor, svojim hoče povedati pomembne reči, jim izročiti besede, ki naj jih ne pozabijo.
Njegovi apostoli so Judje, ki poznajo Pisma, in Jezus jih spomni na podobo, ki jim je domača: to je trta, ki v svetih besedilih predstavlja judovsko ljudstvo, za katero skrbi Bog, saj je njegov pozorni in izkušeni vinogradnik. Tu Jezus1 govori o sebi: je trta, iz katere njegovi učenci prejemajo življenjski sok Očetove ljubezni. Skrbeti pa morajo predvsem za to, da ostanejo združeni z njim.
»Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.«
Ena od poti, da ostanemo združeni z Jezusom, je ta, da sprejmemo njegovo besedo. Ta beseda omogoča Bogu, da pride v naše srce in ga “očisti”, to pomeni, da je očiščeno sebičnosti in sposobno roditi obilne in dobre sadove.
Oče nas ljubi in bolje od nas ve, kako postanemo lahkotni in svobodni, da lahko hodimo po svoji poti brez nekoristnega bremena naših navezanosti, negativnih sodb, brez napornega iskanja osebnih koristi in brez domišljanja, da imamo pod nadzorom vse reči in vse ljudi. V našem srcu so tudi dobre želje in načrti, če pa stopijo na Božje mesto, lahko izgubimo velikodušni polet evangeljskega življenja. Zato Bog posega v naše življenje z različnimi okoliščinami in dopušča tudi boleče izkušnje, za katerimi pa je vedno njegov pogled ljubezni.
Okusen sad, ki ga evangelij obljublja tistemu, ki dovoli, da ga kleše Božja ljubezen, pa je polnost veselja.2 To je posebno veselje, ki vzcveti tudi sredi solza, prekipeva iz srca in preplavlja zemljo okoli njega. To je majhen predokus vstajenja.
»Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.«
Beseda, ki jo živimo, nam omogoča, da izidemo iz sebe, da bi z ljubeznijo srečali brate, začenši pri najbližjih: v naših mestih, v družini, v vsakem življenjskem okolju. To je prijateljstvo, ki postane mreža pozitivnih odnosov in je usmerjeno k uresničevanju zapovedi medsebojne ljubezni, ki gradi bratstvo.
Chiara Lubich je, ko je razmišljala o tem stavku iz Janezovega evangelija, zapisala: »Kako naj torej živimo, da bomo tudi mi zaslužili Jezusovo pohvalo? Tako, da živimo vsako Božjo besedo, da se vsak trenutek hranimo z njo, tako da naše življenje postane eno samo prizadevanje, da bi se evangelizirali. Vse to zato, da bi nam uspelo imeti iste misli in ista čustva kot Jezus, da bi ga ponovno živeli v svetu, da bi družbi, ki je pogosto zapletena v mrežo zla in grehov, pokazali Božjo čistost, presojnost, ki jo daje evangelij.
Ta mesec pa, če je mogoče (če tudi drugi z nami delijo naše namene), skušajmo posebej uresničevati tisto besedo, v kateri je izražena zapoved medsebojne ljubezni. Za evangelista Janeza /…/ sta namreč Kristusova beseda in nova zapoved povezani. Po njegovem mnenju prav v medsebojni ljubezni živimo besedo z vsemi njenimi učinki očiščevanja, svetosti, negrešljivosti, sadov, bližine z Bogom. Osamljen človek se ne more dolgo upirati vabam sveta, v medsebojni ljubezni pa najde zdravo okolje, ki je zmožno ohranjati njegovo krščansko življenje pristno.«3
Letizia Magri
1 Prim. Jn 15,1–2; 2 prim. Jn 15,11; 3 Ch. Lubich, Beseda življenja za maj 1982.
