Julij 2020
»Kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«
(Mt 12,50)
Matejev evangelij pripoveduje o dogodku iz Jezusovega življenja, ki se na prvi pogled ne zdi ne vem kako pomemben: njegova mati in njegovi sorodniki gredo v Kafarnaum; Jezus je namreč tam s svojimi učenci in vsem oznanja Očetovo ljubezen. Verjetno so dolgo hodili, da so ga našli, in radi bi govorili z njim. Vendar pa ne gredo naravnost k njemu, temveč mu pošljejo sporočilo: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in bi radi govorili s teboj.«
Družinski odnosi so bili za izraelsko ljudstvo zelo pomembni: ljudstvo sámo se je imelo za Božjega “sina”, dediča Božjih obljub, in vsi, ki so ljudstvu pripadali, so se imeli za “brate”.
Jezus pa jim odpre nepričakovana obzorja: s svečano gesto roke pokaže svoje učence in reče:
»Kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«
Jezus razodene novo razsežnost: vsakdo se lahko počuti del te družine, če si prizadeva odkrivati voljo enega samega Očeta in jo izpolnjevati.
Kdor koli – odrasel ali otrok, moški ali ženska, zdrav ali bolan, pripadnik katere koli kulture in družbenega položaja – vsak človek nosi v sebi podobo Boga Ljubezni. Še več, vsak človek je Božji “ti” in lahko z Bogom vzpostavi odnos poznanstva in prijateljstva.
Kdor koli lahko izpolnjuje Božjo voljo, ki je v ljubezni do Boga in in v bratski ljubezni. Če ljubimo, nas Jezus priznava za svoje domače: za svoje brate in sestre. To je za nas največja priložnost, ki preseneča, nas osvobaja preteklosti, lastnih strahov in vzorcev, v katere smo ujeti. V tej luči lahko tudi omejenosti in krhkosti postanejo odskočna deska, da se uresničimo kot ljudje. Vse se namreč spremeni.
»Kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«
Na neki način smo res lahko Jezusova mati. Kakor Marija, ki je bila Bogu na voljo od trenutka oznanjenja do Kalvarije in zatem do rojstva Cerkve, tako tudi vsak od nas lahko rodi in vedno znova rojeva Jezusa v sebi, ko živi evangelij, in po medsebojni ljubezni prispeva k rojstvu Jezusa v skupnosti.
Chiara Lubich je vse, ki so želeli živeti Božjo besedo, povabila: »“Bodite družina.” So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih ali moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kakor mati. Razsvetlite jih z besedo ali z zgledom. Naj okrog njih nikoli ne manjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. […] Nikoli ne postavljajte kakršne koli dejavnosti […] pred ozračje družine z brati, s katerimi živite. In kamor koli greste, da bi nosili Kristusov ideal, ne boste mogli storiti ničesar boljšega kakor to, da poskušate obzirno, previdno, a odločno ustvarjati družinskega duha. Ta duh je ponižen, želi dobro drugih, se ne napihuje … je prava […] ljubezen.«1
»Kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«
Vsak od nas lahko v vsakdanjem življenju odkriva nalogo, ki mu jo je poveril Oče, da bo gradil veliko človeško družino.
V mestni četrti v Homsu v Siriji več kot sto petdeset otrok, večinoma so muslimani, obiskuje popoldansko varstvo v šoli grške pravoslavne cerkve. Direktorica Sandra pripoveduje: »Z ekipo učiteljev in vzgojiteljev otroke sprejemamo in jim pomagamo v družinskem ozračju, ki temelji na odprtosti in skupnih vrednotah. Veliko otrok je zaznamovanih z globokimi ranami in trpljenjem. Nekateri so brezvoljni, drugi napadalni. Želimo jim vrniti zaupanje vase in v druge. Zaradi vojne so družine največkrat razdeljene, tu pa najdejo upanje in voljo, da začnejo znova.«
Letizia Magri
1 Prim. Ch. Lubich, Vrača se božič, Novi svet, Ljubljana 1997.
