Oktober 2020
Povišanje iz ponižanja
»Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
(Lk 14,11)
Evangeliji nam pogosto prikazujejo Jezusa, ki rad sprejema vabila na kosilo: to so trenutki srečevanja, priložnosti za sklepanje prijateljstev in utrjevanje družbenih odnosov.
V tem odlomku Lukovega evangelija Jezus opazuje vedenje povabljenih: hitijo, da bi zasedli prva mesta, ki so rezervirana za pomembneže, in opaziti je njihovo željo, da bi bili več kot drugi.
A Jezus ima v mislih drugo gostijo, na katero so v Očetovo hišo povabljeni vsi otroci, brez “pravic”, pridobljenih v imenu namišljene večvrednosti.
Še več, prva mesta bodo namenjena prav tistim, ki izbirajo zadnja mesta in služijo drugim. Zato razglaša:
»Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Če v središče postavimo sami sebe, z našo pohlepnostjo, z našo ošabnostjo, z našimi zahtevami in našim jadikovanjem, zapademo v skušnjavo malikovanja, častimo torej lažne bogove, ki ne zaslužijo časti in zaupanja.
Zdi se, da nas Jezus najprej vabi, naj stopimo s piedestala lastnega jaza, naj v središče ne postavljamo naše sebičnosti, temveč Boga samega. On je v našem življenju res lahko na častnem mestu!
Pomembno je, da mu napravimo prostor, poglobimo naš odnos z njim in se od njega naučimo evangeljskega sloga poniževanja. Ko se namreč svobodno postavimo na zadnje mesto, izberemo mesto, ki ga je izbral Bog sam, v Jezusu. On je, čeprav je bil Gospod, hotel deliti človeško stanje, da bi vsem oznanil Očetovo ljubezen.
»Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
V tej šoli se naučimo tudi snovati bratstvo, to je solidarno skupnost moških in žensk, odraslih in otrok, zdravih in bolnih, ki so sposobni graditi mostove in si prizadevati za skupno dobro.
Kakor Jezus se lahko tudi mi našemu bližnjemu približamo brez strahu, mu stojimo ob strani, ga spremljamo v težkih in veselih trenutkih, poudarjamo njegove vrline, z njim delimo gmotne in duhovne dobrine, ga opogumljamo, mu vlivamo upanje in mu odpuščamo. Tako bomo dosegli prvenstvo ljubezni in svobode Božjih otrok.
V svetu, ki je bolan zaradi stremuštva, ki kvari družbo, takšno življenje pomeni, da gremo proti toku, to je pristna evangeljska revolucija. To je zakon krščanske skupnosti, kakor piše tudi apostol Pavel: »Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.«1
»Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Chiara Lubich je zapisala: »Vidiš? V svetu so stvari postavljene v popolnoma drugačnem redu. Vlada zakon jaza /…/ In vemo, kako hude so posledice, do katerih nas ta zakon lahko pripelje: /…/ vsakovrstne nepravičnosti in zlorabe. Vendar pa se Jezusova misel tu ne nanaša neposredno na vse te zlorabe, ampak bolj na korenino, iz katere izvirajo: na človekovo srce /…/ Po njegovem je treba spremeniti prav srce in posledično sprejeti nove poglede, ki so potrebni, da vzpostavljamo pristne in pravične odnose. Biti ponižen ne pomeni samo, da nismo slavohlepni, ampak da se zavedamo svojega niča, se pred Bogom počutimo majhne in se zato prepuščamo njegovim rokam kakor otroci /…/
Kako naj dobro živimo to ponižanje? Tako, da ga uresničujemo kakor Jezus, iz ljubezni do bratov in sester. Bog sprejema to, kar storimo njim, kakor bi to storili njemu. Torej je ponižanje v tem, da služimo drugim /…/ In povišanje bo zagotovo prišlo v novem svetu, v drugem življenju. Toda za tistega, ki živi v Cerkvi, je ta preobrat položaja že tu. Tisti, ki ukazuje, mora biti namreč kakor tisti, ki služi. Položaj je torej že spremenjen. In tako je Cerkev, v kateri živimo besede, ki smo jih poglabljali, za človeštvo že sedaj znamenje prihodnjega sveta.«2
Letizia Magri
1 Prim. Flp 2,3; 2 Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 1995.
