Open/Close Menu Župnija svetega Štefana v Solkanu

Župnija sveti Štefan Solkan

Junij 2020

»Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

(Mt 10,40)

Matejev evangelij v tem poglavju pripoveduje, kako je Jezus izbral dvanajstere in jih poslal oznanjat evangelij.

Njihova imena so navedena drugo za drugim, to je znamenje osebnega odnosa, ki so ga navezali z Učiteljem, saj so hodili z njim od začetka njegovega poslanstva. Spoznali so njegov slog, za katerega je značilna bližina z bolniki, grešniki in tistimi, ki so jih imeli za obsedene, pa tudi bližina z vsemi izločenimi ljudmi, ki so jih imeli za slabe in se jih je treba na daleč ogibati. Šele po teh konkretnih znamenjih ljubezni do svojega ljudstva se Jezus pripravlja na oznanjevanje, da je Božje kraljestvo blizu.

Apostoli so torej poslani v Jezusovem imenu, kot njegovi “poslaniki”, in po njih je treba sprejeti njega.

Velike osebnosti iz Svetega pisma imajo odprto srce za nepričakovanega gosta, čigar obisk ni načrtovan, in pogosto jih zato obišče sam Bog.

Tudi danes – predvsem v kulturah, v katerih je ohranjen močan čut za skupnost – gost velja za svetega, tudi kadar je neznan, in zanj pripravijo najboljše mesto.

»Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

Jezus dvanajstere pouči, da  morajo na pot bosi in z malo prtljage: z majhno torbo in eno samo suknjo … Sprejmejo naj, da jih imajo za goste, ponižno naj bodo pripravljeni sprejeti pozornosti drugih; zastonj naj skrbijo za uboge in jim bodo blizu in vsem naj podarjajo mir. Kakor Jezus naj bodo potrpežljivi, ko jih ne bodo razumeli in jih bodo preganjali, saj jim bo pomagala Očetova ljubezen.

Tako bo vsak, ki bo imel srečo, da naleti na koga od njih, lahko zares izkusil Božjo nežnost.

»Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

Vsi kristjani imajo isto poslanstvo, kakor so ga imeli učenci: da krotko pričujejo – najprej z življenjem, potem pa tudi z besedo – o Božji ljubezni, ki so jo sami srečali, da bi postala nekaj veselega za mnoge, za vse. In ker so doživeli, da jih Bog sprejema, čeprav so krhki, je njihovo prvo pričevanje v tem, da obzirno sprejemajo brata.

V družbi, za katero je pogosto značilno iskanje uspeha in sebične neodvisnosti, so kristjani poklicani, da kažejo lepoto bratstva, v katerem drug drugemu priznavajo potrebe in si prizadevajo za medsebojnost.

»Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

Glede evangeljskega sprejemanja je Chiara Lubich zapisala tole: »Jezus je razodetje ljubezni nebeškega Očeta, ki v polnosti sprejema vsakega izmed nas, in ljubezni, ki bi jo prav zaradi te Očetove ljubezni tudi mi morali imeti drug do drugega. […] Torej bomo skušali živeti to besedo življenja predvsem znotraj naših družin, združenj, skupnosti in delovnih skupin, tako da bomo v sebi odstranjevali obsojanje, razlikovanje, predsodke, zamere, nestrpnosti do tega ali onega bližnjega, do česar tako zlahka in tako pogosto prihaja in kar tako ohlaja in ogroža človeške odnose ter kakor rja preprečuje medsebojno ljubezen. […] Sprejemanje drugega, ki je drugačen kot mi, je osnova krščanske ljubezni. To je izhodišče, prvi korak h gradnji civilizacije ljubezni, občestvene kulture, h kateri nas Jezus zlasti danes kliče.«1

Letizia Magri

1 Ch. Lubich, Beseda življenja za december 1992.

© 2020 Župnija Solkan izdelano z VamTam predlogo

Sledite nam: