April 2021
Dati življenje
»Jaz sem dobri pastir; dobri pastir dá svoje življenje za ovce.«
(Jn 10,11)
Zdi se, da so podobe iz svetopisemske kulture, v kateri si počasi sledijo obdobja iz nomadskega in pastirskega življenja, po učinkovitosti in tekmovalnosti daleč od naših vsakdanjih zahtev. A vendar tudi mi včasih čutimo potrebo po odmoru, po kraju, kjer bi se odpočili, po srečanju s kom, ki bi nas sprejel takšne, kakršni smo.
Jezus se kaže kot tisti, ki nas je bolj kot kdor koli drug pripravljen sprejeti, nam ponuditi počitek, še več, dati življenje za vsakega od nas.
V dolgem odlomku Janezovega evangelija, od koder je vzeta ta beseda življenja, nam Jezus zagotavlja, da je po njem Bog navzoč v življenju vsakega človeka, kakor je bilo obljubljeno Izraelu po ustih prerokov.1
Jezus je pastir, voditelj, ki pozna in ljubi svoje ovce, torej svoje utrujeno in včasih izgubljeno ljudstvo. Ni tujec, ki bi ne vedel za potrebe svoje črede, ni tat, ki prihaja krast, ali ropar, ki ubija in razganja čredo, in ni niti najemnik, ki dela samo zaradi koristi.
»Jaz sem dobri pastir; dobri pastir dá svoje življenje za ovce.«
Čreda, ki jo Jezus čuti kot svojo, so gotovo njegovi učenci, vsi, ki so že prejeli dar krsta, a ne samo ti. On pozna vsako človeško bitje, ga kliče po imenu in za vsakega nežno skrbi.
On je pravi pastir, ki nas ne le vodi v življenje in nas prihaja iskat vsakokrat, ko zaidemo,2 temveč je že dal življenje, da bi izpolnil Očetovo voljo. To je polnost osebne povezanosti z njim in ponovna vzpostavitev bratstva med nami, ki je smrtno ranjeno zaradi greha.
Vsak od nas si lahko prizadeva prepoznavati Božji glas, poslušati njegovo besedo, ki je namenjena prav njemu, in po njej zaupno ravnati. Predvsem smo lahko prepričani, da nas Jezus ljubi, razume in nam brezpogojno odpušča, saj nam zagotavlja:
»Jaz sem dobri pastir; dobri pastir dá svoje življenje za ovce.«
Kadar vsaj malo izkušamo to tiho, a mogočno navzočnost v našem življenju, se rodi v srcu želja, da bi je bili deležni in da bi rasla naša sposobnost, da druge sprejemamo in zanje skrbimo. Po Jezusovem zgledu se lahko trudimo bolje spoznavati družinske člane, sodelavca ali soseda, in dovolimo, da nas “motijo” zahteve tistih, ki jih imamo ob sebi.
Lahko razvijamo fantazijo ljubezni, tako da vanjo vpletemo druge in dovolimo, da drugi vpletejo nas. Po svojih močeh lahko prispevamo h graditvi bratskih in odprtih skupnosti; lahko se usposobimo, da potrpežljivo in pogumno spremljamo pot mnogih.
Ko je Chiara Lubich premišljevala ta evangeljski stavek, je zapisala: »Jezus je o sebi odkrito povedal: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.”3 In on do kraja živi svoje darovanje. Njegova ljubezen se daruje, to je ljubezen, ki je dejansko pripravljena na žrtev, na daritev lastnega življenja /…/ Bog tudi od nas zahteva /…/ dejanja ljubezni, ki imajo (vsaj v namenu in odločitvi) mero njegove ljubezni /…/ Samo takšna ljubezen je krščanska: ne samo nekakšna ljubezen, niti ne prevleka ljubezni, samo tako velika ljubezen, da smo pripravljeni postaviti na kocko tudi svoje življenje /…/ Ko bomo delali tako, se bo v našem krščanskem življenju zgodil kakovosten skok, velik kakovosten skok. In videli bomo, kako se okrog Jezusa, ker jih priteguje njegov glas, zbirajo možje in žene iz vseh koncev sveta.«4
Letizia Magri
1 Prim. Ezk 34,24–31; 2 prim. Lk 15,3–7; Mt 18,12–14; 3 Jn 15,13; 4 C. Lubich, Beseda življenja za april 1997.
