Bog, v katerega verujemo, upamo in ga ljubimo, je vladar vesolja in vsega človeštva. Kdor ga sprejme za vodnika in svetovalca, ima nebesa odprta na stežaj. Božje kraljestvo ni zemeljsko, zato v njem veljajo drugačni zakoni: tam so prvi zadnji in zadnji prvi. Tisti, ki rinejo v ospredje, bodo končali pozabljeni na stranskem tiru. Zato se potrudimo, da se ravnamo po njegovem zgledu. To je težko, saj od nas zahteva velike napore. Veliko bolj nam godijo zemeljske časti, ko nas hvalijo in častijo. Vse življenje smo pripravljeni garati, da bi nas naše delo in napori dvignili nad druge. Jezus pa kaže pot ponižnosti, skromnosti in služenja bližnjemu, predvsem tistemu, ki je pomoči potreben, morda zaničevan, na dnu družbene lestvice. Verjetno se večina izogiba take poti, toda Jezus je šel po njej. Ni iskal pravice zase, ampak je mirno sprejel krivico. Življenje nima smisla, če naš pogled ni usmerjen v večnost. Jezus je rekel, da je kralj, toda njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Želi, da smo z njim tudi mi. Dobili smo napotke, smerokaze, zapovedi, ki nam kažejo pot v Božje kraljestvo. Brez njih bi se izgubili na poti in cilja ne bi dosegli.
Evangelij nam prikaže Jezusovo dejanje odrešenja, ki je nujno potrebno za naš vstop v Božje kraljestvo.
Križ je ključ, ki odpira vrata Božjega kraljestva. »Če si Judovski kralj, reši samega sebe.« On pa je molčal in vztrajal do konca. Jezus bi lahko preprečil križanje, a ga je sprejel. Tako je postal vzor vsem, ki so odgovorni za druge: krivice je treba požreti in ostati blizu ljudem. Le tako Bogu zares zaupamo, tudi takrat, ko je naše življenje postavljeno na kocko. Desni razbojnik se šele na križu zave, da ni ravnal prav, zato mu Jezus velikodušno odpre vrata v raj. Ali smo sposobni postaviti se po robu javnemu mnenju in zagovarjati Jezusa in Cerkev? Dandanes je javno mnenje zelo sovražno do Cerkve in Boga ne priznava, mnogi pa imajo napačno podobo o Bogu, ali pa si ga prilagajajo po svojih potrebah in željah. Tudi kristjani, ki hodimo v cerkev, smo pogosto pred preizkušnjo, da bi izpolnjevali le tisti del Božje besede, ki nam je všeč. Kristus je kralj vesoljstva. Potrudimo se, da bo tudi kralj našega srca. To je odvisno od nas samih, od vsakega od nas, kolikor smo odprti za njegove navdihe in ne bežimo pred odgovornostjo, ne pred napori za sočloveka. Ne moremo odpreti srca za Boga, če ga ne odpremo za bližnjega, saj je ljubezen prva in temeljna zapoved Božjega kraljestva. Prosimo Gospoda da nam pri tem pomaga.
