Po prazniku Vseh svetih se danes spominjamo vernih rajnih. Spomin vernih duš v vicah je leta 998 uvedel benediktinski opat sv. Odilo. Ukazal je samostanom, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni za mrtve, menihi pa naj molijo in drugi dan zanje mašujejo in delijo miloščino. Ta navada se je hitro razširila.
Ob spominu vseh vernih rajnih se spominjamo tistih, ki še trpijo v vicah. Verni rajni so božji prijatelji in prosijo za nas. Z njimi lahko ostanemo povezani.
Teologinja Mojca Bertoncelj piše: „Naši rajni in svetniki so v nebesih naši priprošnjiki. Lahko se jim priporočamo. Z njimi smo povezani v molitvi, pri maši, pa tudi ko jih posnemamo v dobrih delih.
S tem, ko duše v vicah prosimo za pomoč, jim na nek način omogočimo, da naredijo dobro delo in se s tem bližajo popolnosti, ki jo želijo doseči.“ Drugi vatikanski koncil pravi: „Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri njegovi učenci na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.“
Zato se kristjani vernim dušam priporočamo v stiskah. Za nas bodo prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.
Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da tistim, »ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni«, je njihovo večno zveličanje
zagotovljeno, ‘vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje‘.
Teologinja Mojca: „O vicah pogosto govorimo kot o stanju trpljenja, v katerem človek zadoščuje za grehe preden se v raju pridruži izvoljenim. Lahko bi rekli, da so vice trenutek resnice. V življenju si deloma tudi o samih sebi ustvarjamo določene utvare: ne vemo natančno, kako nas doživljajo drugi. Ali in kdaj smo jih kakorkoli prizadeli. Ne poznamo vseh svojih grehov in pomanjkljivosti. Zato ne znamo vstopiti v povsem prosojen odnos s svojimi bližnjimi in tudi ne z Bogom.
V vicah pa človek dobi polno spoznanje o tem, kakšen je pred Bogom. Marija Simma pravi, da človek, ko pride pred Boga, tega vidi v tako čudoviti in sijajni lepoti in čistosti, da ga vse nebeške sile ne bi spravile pred Boga, dokler ima na sebi še najmanjši madež. Šele ko je popoln, si upa stopiti pred večno luč in Božjo popolnost, da bi ga gledal iz obličja v obličje.“Vir: https://radio.ognjisce.si/sl/147/aktualno/11998/spomin-vseh-vernih-rajnih.htm
