Kot dvainsedemdeset učencev, Jezus pošilja vsakega izmed nas. Želi biti prisoten v vseh narodih sveta, priti do vsakega človeka. Če se zapiramo v svoje brloge, v svoj mali svet, v svoj mali ego, če ždimo pred svojim telefonom, ne moremo srečati drugih ljudi in ne moremo biti misijonarji. Ljudje hrepenijo po Bogu, potrebujejo pomoč, tolažbo. To je naše poslanstvo. Ne spreobračamo mi, spreobrača Bog!

Jezus pošilja po dva učenca skupaj. Pošilja nas kot jagnjeta med volkove; da tudi volkovom pričujemo o njegovi ljubezni, da bi volkovi postali ovce in posnemali Kristusa. Prinašati Božji mir današnjemu svetu se zdi utopično. Pomislimo na vojne, ki divjajo na svetu, na turbo-kapitalizem, na izrojenost demokracije, na agresivnost, na “zverinskost” tega sveta. Kako oznanjati evangelij volkovom? In jaz? Sem volk ali jagnje? Kaj je pekel? Kako si prizadevati za to, kar ni pekel? Sveti Duh gradi skupnost. Nasprotje tega početja je razdvajanje in uničevanje skupnosti. V nevarnosti smo, da tudi sami zapademo v posvetno miselnost. Miru, ljubezni in medsebojnega spoštovanja ne moremo doseči zgolj z določenimi zakoni, z dobro organizacijo, projekti, tehnikami in denarjem.

In tudi, če bi nam to do določene mere uspelo, na tak način ne pridemo daleč. Jezus nas opozarja na večje veselje, kot je veselje zaradi naših uspehov pri oznanjevanju evangelija. Izganjanje hudih duhov in čudeži, ki jih delamo niso razlog za največje veselje. Razlog za največje veselje je v tem, da so naša imena zapisana v nebesih, da nas Bog ljubi.

Kristjani smo poslani, da svetu prinašamo Kristusov mir in veselje, da pomagamo bolnim, da razveseljujemo žalostne, se nasmehnemo obupanim, da osamljenim podarimo dobro besedo, da podarimo ljubezen najpotrebnejšim, da izganjamo demone, ljudi osvobajamo verig zla. Kako je to mogoče? Ker svetu prinašamo živega Kristusa. Ker je prisoten Jezus sam. Ne gre le za besede ampak dejanja. Bog je kot mati, ki vzame otroka v naročje, ga doji, se z njim pogovarja, ga potolaži in mu vlije novih moči.

Bogdan Vidmar