Čakanje: Zdi se, da nas vse prehiteva, da ne dohajamo vsega, kar se dogaja, da smo zasuti z informacijami, reklamami, ponudbami, obveznostmi… Nimamo časa vsega predelati. Nimamo časa čakati in se posvetiti eni stvari. Ni pa nam potrebno čakati na obrobne stvari – samo pritiskamo na gumbe in naša povelja so izvedena v trenutku. Izpostavljeni smo senzacionalnim političnim novicam; domnevnim resnicam, dezinformacijam in delnim informacijam; informacijam, ki naj bi bile pomembne za naše zdravje; lažem, traču… Glede na to, da Umetna Inteligenca temelji na vnesenih podatkih, se bodo »fake news« v prihodnosti še bolj bohotile. Še težje bomo razlikovali med »zaroto« in »teorijo zarote«. Znamo sredi vsega tega hrupa še najti tišino in prisluhniti Božjemu glasu?

Advent je čas pričakovanja. Veliko let preteče, da drevo zraste. Mati nosi otroka pod srcem devet mesecev. Še dolgotrajnejša je vzreja in vzgoja otroka. Čakanje je pomembno, zanimivo in če se znamo čuditi tudi vznemirljivo! Med čakanjem se dogaja marsikaj. Zakaj euro-atlantski Zahod doživlja demografsko zimo? Ker ne vemo več kaj je smisel življenja, ker nočemo čakati…? Nekateri hvalijo preteklost, drugi obljubljajo svetlo prihodnost. Je bilo v preteklosti res vse lepo? Smo prepričani, da bo prihodnost bolj idilična, kot je sedanjost? Mar ni to le naša želja?

V čem se krščansko upanje razlikuje od nostalgij in iluzij? Upamo, ko trdno stojimo na tleh realnosti in vidimo pred seboj horizont ter smo pripravljeni narediti vsaj en korak proti Cilju. Kdor upa, teče. A to hitenje ga ne utruja, marveč mu daje dodatnih moči, želi to, kar ga je očaralo, spoznati še globlje. Čeprav smo omejena in minljiva bitja, se nas dotika Božja ljubezen.

Bogdan Vidmar