Na sinodalni poti – karizme in službe

Drugi vatikanski koncil govori o dostojanstvu laikov. Vsi člani Cerkve smo enaki v tem, da smo Božji otroci. Enaki smo glede dostojanstva in delovanja, ki je skupno vsem vernikom pri izgradnji Kristusovega telesa (C 32). Med nami je razlika v službah. Koncil citira apostola Pavla, ki govori o enem telesu, ki ima mnogo različnih udov (Rim 12, 4-5).

Vsak kristjan ima svoje sposobnosti in darove (karizme), s katerimi služi v Cerkvi. V kakšnem odnosu so ti darovi in službe v Cerkvi? Iskanje odgovora na to vprašanje ni lahko. Potreben je pogovor o tem. Prav tako pa je potreben tudi pogovor o potrebah naših skupnosti. Katere karizme nam Bog podarja, da bi odgovorili na izzive, s katerimi se soočamo? Ali se resničnih izzivov sploh zavedamo?

So službe, o katerih se danes veliko govori, res odgovor na potrebe krščanske skupnosti? Je prihodnost Cerkve v množenju cerkvenih služb?

Karizme so dar Svetega Duha. Tisti, ki imajo v Cerkvi »karizmo oblasti«, nimajo vseh karizem in niso pristojni za vsa področja življenja. Npr. brez ljudi, ki pridelujejo hrano, bi vsi umrli od lakote. Mar laiki sploh potrebujejo posebno dovoljenje za služenje v Cerkvi? Mar niso tega poslanstva prejeli že pri sv. krstu? Jezus pravi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Zakonci prejmejo službo zakoncev in staršev z zakramentom sv. zakona.

Sveti Duh, zahvaljujemo se za mnogotere karizme. Čeprav nismo enaki po starosti, zdravju, stanu, izobrazbi, poklicu, sposobnostih, službah v Cerkvi…, vsem podarjaš enako dostojanstvo.

Bogdan Vidmar