Jezus, ni nekdo iz preteklosti; zgolj zgodovinska osebnost. Postavlja nam vprašanja in govoril v prilikah.Nam! Danes!Na ta način nas spodbuja k razmišljanju in osvobaja pasivnosti. Pomembno je povedati, kaj mislimo in si upati spregovoriti, ko se z določeno zadevo ne strinjamo. Kakšen izziv za novo šolsko in akademsko leto! Je cilj šole, da učencem polni glave s podatki ali da jih uči razmišljati? So učenci kot vrči, ki jih je treba zapolniti do vrha in jim dati vse odgovore, da jim ne bo treba misliti s svojo glavo? Ali pa je poslanstvo vzgoje, da v njih vžge plamen iskanja, radovednosti, hrepenenja, upanja, želje po skupnosti?

Jezus je veliko zahtevnejši od idolov. Ne zadovolji se s tem, da njemu na čast opravimo le določeno pobožnost, prejmemo posamezne zakramente, damo nekaj malega v dobre namene in smo tako na zunaj »doc kristjani«. Sprašuje nas: »Kdo sem zate?« Kakšen je tvoj odnos do mene? Koliko sem zate vreden?

Kakšno mesto imam v tvojem vsakdanjem življenju? Kaj delaš, da bi me spoznal? Vidiš v bližnjih mene? Slediš meni, ali prevladujoči hedonistični miselnosti in svojemu egoizmu? Pripadaš krščanski skupnosti ali pa se tvoja pripadnost konča na socialnem »networku«? Osebno vprašanje zahteva oseben odgovor. Vera v končni fazi ni dediščina staršev in je ne more dati župnik ali katehist; ne prenaša se avtomatsko iz roda v rod. Je osebna odločitev.