Vsi štirje evangelisti pripovedujejo o tem, kako je Jezus očistil tempelj. Iz tega lahko sklepamo, da je v apostolih in drugih Jezusovih učencih to Jezusovo dejanje pustilo veliko sled. Razni revolucionarji v tem odlomku vidijo Jezusa revolucionarja, svojega vzornika in opravičilo za nasilje. Evangelist Janez se ne omeji le na opis dogodka ampak mu pridruži razpravo o templju, ki je Jezusovo telo, bivališče Očeta. Ne gre torej za tempelj, ki so ga gradili 36 let, ampak za telo, ki ga je spočela in rodila Božja Mati Marija.

V postnem času v cerkvah, doma in tudi v naravi premišljujemo Jezusov križev pot. Ta ljudska pobožnost je nam kristjanom domača. Trpinčena, ranjena, umorjena in mrtva telesa so nam, čeprav morda bežimo od tega in tega nočemo videti, poznana. Zanimivo je, da je postala smrt v naši civilizaciji tabu tema, po drugi strani pa gledamo umore v filmih in  je smrt prisotna v raznih računalniških igrah, ki temeljijo na nasilju. Vsa ta propaganda, kakor tudi pornografija in mnoge ideologije vplivajo na tempelj skrivnostnega Jezusovega telesa, ki ga tudi danes trpinči človeško nasilje.

Jezusovo vstalo in poveličano telo si predstavljamo težje, kot trpeče in mrtvo telo. Jezus je očistil tempelj. Očiščuje tudi nas; prevrača vse, kar ni v skladu s hišo v kateri biva Oče. Njegovo vstalo in poveličano telo je drugačno, a je prisotno že v tem svetu; v nas. Četudi te skrivnosti ne razumemo, lahko že danes in tukaj okušamo Jezusovo vstalo telo in Božje kraljestvo. Vsako človeško telo in vsako življenje je ustvarjeno za bivališče Boga. »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.” (1 Kor 3, 16-17).