Vera ni le zasebna, marveč tudi javna, družbena zadeva

Če smo kristjani le pri sv. maši in ko molimo, v javnem življenju pa se ravnamo kot pogani, smo shizofreniki. Slovenija spada med 25 držav z najvišjim deležem deklariranih ateistov. Zakaj kristjani ne bi smeli živeti kot kristjani, če se ateisti lahko deklarirajo za ateiste in pogani živijo v skladu s pogansko religijo?

 Kristjani smo, v svetu ki je vedno manj krščanski, nosilci upanja

Vernim ni prizanešeno s težavami s katerimi se soočajo vsi ljudje. Ravno tako smo nagnjeni k zlu, zbolimo in umremo. V globini duše pa nas preveva upanje. Biti dosleden ateist pomeni računati le na zemeljsko življenje in svoje moči: po smrti ni nič; človek je le sad slučaja, le člen biološke revolucije; greha ni, če ni greha tudi odpuščanja ni, ni nebeškega Očeta, ki človeka sprejema v svoje naročje, ni občestva svetih… Kristjani smo, če živimo po veri, našim neverujočim prijateljem, ker smo drugačni, navdih za spraševanje o smislu življenja. Nikakor ne smemo biti zaradi tega ošabni in vzvišeni, prav pa je, da se tega zavedamo in nas to spodbuja k doslednemu krščanskemu življenju.  

Kdaj zares živimo?

Nezvesti služabnik je odkril, da je bilo njegovo življenje zgrešeno. Zatiral in izkoriščal je sužnje. Predajal se je pijanosti, požeruštvu, razvratu… Boleče spoznanje: ko sem zatiral druge, sem zatiral samega sebe. Zares živimo, ko bližnje spoštujemo, zanje trepetamo, jim želimo blagoslova, se veselimo njihovih uspehov, smo služabniki bližnjih. To velja, brez izjeme, za vsakega človeka, bodisi da je kristjan, musliman, ateist…