»Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni«(Mt 25, 34-38).
Jezus nas izziva. Prisluhnimo zgornjim besedam in jih premišljujemo! Arogantni, trdosrčni, nasilni in neobčutljivi verski voditelji izvoljenega ljudstva Jezusa niso sprejeli. Hladnokrvno so načrtovali njegovo »odstranitev«. Jezus se je tega zavedal. Kaj je čutil v srcu, ko je z Oljske gore gledal na Jeruzalem in se zjokal? Zavedal se je, da »ni poslušan«, da ga imajo za bogokletnika in bo umorjen.
»Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli (Mt 23,37).
»Njegovi podložniki pa so ga sovražili. Poslali so za njim poslance s sporočilom: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami« (Prim. Lk 19, 14).
O tem, kdo lahko živi in kdo ne, danes pogosto odločajo sodišča in državni zakoni. O tem, kaj naj bi bila resnica in kaj bi morali vsi misliti, hočejo odločati nekatere nevladne organizacije (globoka država). Svet kriči: »Nočemo Kristusa Kralja!« Papež Leon XIII. je v svoji encikliki »Tametsi (Čeprav)« zapisal: »Svet je slišal dovolj o t.i. človekovih pravicah. Povejmo tudi nekaj o pravicah Boga.« Kristus je kralj Vesolja. Že danes. Je kralj naših družin. Pripada mu prvo mesto tudi v civilnih zadevah in ne le v našem zasebnem življenju. Mu to priznavamo?
»Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).