BOG ODPUŠČA SKESANEMU GREŠNIKU

Jezus je kritičen do molitve dobrega, vernega in pokončnega farizeja, ki je spolnjeval postavo, se postil dvakrat na teden – več kot sto dni v letu. Pohvalil pa je molitveno držo problematičnega cestninarja, ki je bil vpleten v korupcijo, v službi okupatorja, se je klanjal poganskim bogovom…

Gorje nam, če druge zaničujemo!Nič narobe, če smo boljši kot drugi, če si prizadevamo za svetost, če se Bogu zahvaljujemo za vse dobro v našem življenju. To je prav in naša dolžnost. Toda gorje nam, če si domišljamo, da smo boljši kot drugi, če smo prepričani, da Bog grešnikov nima rad. Farizej ni častil Boga, ampak samega sebe. Ni se pogovarjal z Bogom, ampak s seboj. Grešil je v samem Templju. Greh v mislih! Velik greh!

»Gospod, usmili se mene grešnika!« Cestninar se je zavedal svoje majhnosti. Pred Bogom je bil berač. Krščanska vera nas ne uči samo-uresničenja in samo-odrešenja. Vabi pa nas k samo-preseganju, k služenju, k graditvi občestva, k medsebojnemu spoštovanju, pomoči in ljubezni.

Bog, zahvaljujem se ti, da sem srečen. Srečen sem, ker moje korake vodiš Ti. Odpuščaš moje grehe in mi pomagaš, da napredujem v človečnosti. Mnogi ljudje poleg mene nimajo take sreče. Navdihuj me, da jim bom pomagal.