Open/Close Menu Župnija svetega Štefana v Solkanu

Župnija sveti Štefan Solkan

Avgust 2020

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

(Rim 8,35)

Pismo, ki ga je apostol Pavel napisal kristjanom v Rimu, je vsebinsko izredno bogato. V njem apostol razlaga moč evangelija v življenju vsakega, ki evangelij sprejme. Ta namreč prinaša revolucijo: Božja ljubezen nas osvobaja!

Pavel je to izkusil in želi o tem pričati z besedami in zgledom. Njegova zvestoba Božjemu klicu ga vodi prav v Rim, kjer da življenje za Gospoda.

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Malo pred tem stavkom je Pavel zatrdil: »Bog je z nami!«1 Zanj je Božja ljubezen do nas ljubezen zvestega Ženina, ki ne bo nikoli zapustil neveste, s katero se je svobodno povezal z neločljivo vezjo, in to za ceno lastne krvi.

Bog torej ni sodnik, temveč nasprotno, je tisti, ki nas zagovarja.

Zato nas spričo našega srečanja z Jezusom, ljubljenim Sinom nič ne more ločiti od Boga.

Nobena težava, niti velika niti majhna, s katero se lahko srečamo znotraj ali zunaj sebe, ni nepremagljiva ovira za Božjo ljubezen. Nasprotno, Pavel pravi, da prav v takšnih okoliščinah tisti, ki zaupa v Boga in se mu izroča v varstvo, postane “super – popolni zmagovalec”!2

V tem našem času super herojev in super ljudi, ki si domišljajo, da bodo zmagovali z domišljavostjo in lastno močjo, nam evangelij predlaga ustvarjalno ponižnost in odprtost za razloge drugega.

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Da bi bolje razumeli in živeli to besedo, nam lahko pomaga nasvet Chiare Lubich: »Gotovo verujemo ali vsaj pravimo, da hočemo verovati v Božjo ljubezen. Naša vera pa […] mnogokrat ni tako pogumna, kakor bi morala biti. […] V trenutkih preizkušenj, kot so bolezni ali skušnjave, se nas zlahka polasti dvom: “Ali res drži, da me ima Bog rad?” Ne, ne smemo dvomiti. Polni zaupanja in brez pridržkov se moramo prepustiti Očetovi ljubezni. Temo in praznino, ki ju morebiti občutimo moramo premagati tako, da pogumno objamemo križ. In potem zavzeto ljubimo Boga z izpolnjevanjem njegove volje, in  imejmo radi bližnje. Če bomo ravnali tako, bomo skupaj z Jezusom izkusili moč in veselje vstajenja. Otipljiva nam bo postala resnica, da se za tistega, ki veruje in se prepušča njegovi ljubezni, vse spremeni: negativno postane pozitivno; smrt postane vir življenja in iz teme zasije čudovita luč.«3

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Kdor še naprej veruje v Božjo ljubezen, tudi v  tragičnosti vojne širi žarke človečnosti: »Naša dežela tu, na Balkanu, je bila sredi nesmiselne vojne. V mojo enoto so prihajali vojaki iz prve bojne linije z mnogimi notranjimi ranami, ker so pred svojimi očmi videli umirati sorodnike in prijatelje. Nisem mogel storiti drugega kot to, da sem jih drugega za drugim ljubil, kolikor sem mogel. V redkih trenutkih premora sem skušal govoriti z njimi o stvareh, ki jih človek nosi v sebi v takih okoliščinah. Prišli smo tudi do pogovora o Bogu. Mnogi od njih namreč niso verovali vanj. V enem od takšnih trenutkov, ko smo se pogovarjali, sem predlagal, da pokličemo duhovnika, ki bo obhajal sveto mašo. Vsi so sprejeli in nekateri so po dvajsetih letih šli k spovedi. Lahko rečem, da je bil tam z nami Bog.«

Letizia Magri

1 Prim. Rim 8,31; 2 prim. Rim 8,37; 3 prim. C. Lubich, Beseda življenja za avgust 1987.

© 2020 Župnija Solkan izdelano z VamTam predlogo

Sledite nam: