LJUBITI BOGA

 Jezus v današnjem evangeliju kar dvakrat poudarja: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« in »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi«. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji.
Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: »Rad te imam.« Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti.
Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej so povzete vseh deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta »največja zapoved« enako težo. Pobožen ljudomrznež je od Boga bolj oddaljen kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava.   

Ali še potrebujemo Cerkev?

Papež Frančišek, še preden je bil izvoljen za papeža, je zapisal: »Kristus stoji pred vrati in trka, a tokrat znotraj Cerkve. Hoče ven!«
Ja, Cerkev potrebujemo, in še kako! A najbrž ne v sedanji obliki. Koronavirus nam je pokazal, da se verniki za silo znajdejo, a duhovniki brez vernikov ne. Morda smo Kristusa res preveč zaprli v sakralne prostore.
Lepo je slišati, kako so ljudje letos praznovali velikonočne praznike po družinah. To smo v zadnjih časih preveč zanemarili. Ljudje so imeli vtis, da je samo tisto nekaj vredno, kjer stoji v središču duhovnik ali še bolje škof. Verniki naj začutijo, da je sveta maša višek verskega življenja, a na drugi strani pa naj verniki praznujejo v domači družini. Odkriti morajo svoje poslanstvo in upam, da bo Cerkev v prihodnje odprla na stežaj vrata, da bo Kristus bolj viden v svetu in ne le v cerkvenih prostorih.
Ljudje potrebujejo Cerkev in tudi duhovnike, a ne kot »gospode«, ampak kot sopotnike, buditelje, pomočnike, da pomagajo ljudem prenesti vero v družine, ki je najbolj sakralen prostor sveta.