Kaj je bratsko opominjanje? V prvih krščanskih skupnostih je bil to reden način duhovne rasti. Drug drugega so opominjali o napakah in skušali evangeljske vrednote uresničiti v vsakdanjem življenju. Opominjanje pa je vedno povezano s ponižnostjo, resnično ljubeznijo, obzirnostjo in notranjim sočutjem. Opominjanje, ki ne upošteva spoštovanja, je greh in žalitev. Gre za preproste stvari in veliko dobre volje, da smo drugim opora in ne kamen spotike.
Jezus govori o opominjanju. Vsak kristjan je dolžan opomniti brata, če vidi da le-ta ne ravna dobro in pravično. Jezus priporoča, da to storimo v treh korakih: najprej na štiri oči (prijateljski pogovor na samem). Če se to ne obnese, to storimo z dvema ali tremi pričami, če pa še to ne zaleže, se problem izpostavi cerkveni skupnosti.
Pri tem je posebej važno, da ne izpostavljamo grešnika, ampak obsojamo le greh. Do grešnika pa moramo gojiti ljubeč odnos, ki izključuje vsakršno obsojanje, obrekovanje ali sramotenje. Pri opominjanju bodimo v stiku z Bogom. Le tako bomo dobro izvršili svoje poslanstvo in rešili sebe in bližnjega. Jezus nam priporoča skupno molitev, ki je mnogo bolj učinkovita od osebne molitve, saj je tedaj Jezus med nami ter skupaj z nami moli in prosi Očeta. Za vse to je potrebna globoka vera. Vsi dobro vemo, da verovati ni vedno lahko, saj je vera Božji dar. Z vero pritrdimo, da sprejmemo Boga in hočemo živeti po njegovih zakonih. Bog nam želi samo dobro, zato nam daje nasvete, kako živeti in ravnati, da nam bo dobro in da po končanem zemeljskem potovanju prispemo v Očetovo hišo. Naj nam pomaga, da bomo do sester in bratov ljubeči in usmiljeni, da bomo živeli zanje in nam bo mar, kako živijo. Naše srce naj bo vedno odprto za vse, posebej še za tiste, ki nas najbolj potrebujejo, tiste, ki jih svet zavrača in izriva na rob družbe.
