Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so množice vzklikale »Hozana«, je slika človeštva: klanjamo se človeškim idolom, ko pa se razmere spremenijo, iste ljudi pošiljamo na križ. Jezus je vedel, da ga bodo ljudje, ki so se mu klanjali, pribili na križ, a jih ni obsodil, ampak jim je odpustil in jim tako dal novo priložnost, da se spreobrnejo in postanejo novi ljudje. Cvetna nedelja nas uvede v najpomembnejši teden liturgičnega leta: teden Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Veliki teden je ključnega pomena, saj nas vabi k skrivnosti ljubezni: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Obredi velikega tedna kažejo, kako močno in do kod Bog ljubi svet in kako je Jezus Očetovo ljubezen do človeštva upošteval in uresničil. Prav to nas vabi, da se zavedamo, kako močno in neskončno dragoceni smo v Božjih očeh.
Na tiho nedeljo smo poslušali, kako je Jezus obudil Lazarja iz groba in v ljudeh vnel veliko navdušenje, saj se jim je zdelo, da se njihove sanje uresničujejo. Žal so si predstavljali vse preveč po svoje, kakor danes mi.
Današnje bogoslužje nas vabi, da Jezusa spremljamo.. Od slovesnega vhoda v Jeruzalem nas takoj povabi k premišljevanju Jezusovega trpljenja.
V Betaniji Jezusa občudujejo. Nihče od navzočih se ne zaveda tega, kar se pripravlja. Le Lazarjeva sestra Marija v svoji ljubezni do Jezusa sluti njegovo skrivnost. Ona je strla posodico dragocenega dišavnega olja in Jezusu mazilila noge ter jih brisala s svojimi lasmi. Vso hišo je napolnil dišeč vonj. Dišava razodeva prihajajočo smrt, ki je nihče ni pripravljen sprejeti, a kaže vso globino ljubezni. Cerkveni očetje so v dišavi, s katero je Marija mazilila Jezusa, videli kesanje naših src, da bi ljubezen, ki jo je Jezus izkazal s svojim trpljenjem, ne bila zaman. Kesanje zaradi grehov je posledica Božje milosti, ki je osvojila naša srca. Z Jezusovega telesa na križu se vsa ta ljubezen razlije na ves svet.
Cerkev nas vabi, da usmerimo svojo pozornost na Jezusa. O njem govorijo štirje Izaijevi slavospevi, ki izražajo globino in vztrajnost Božje ljubezni do človeka: »Jaz pa sem črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva. Prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti.« »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« Naj se nam srce ogreje.
