Moderna družba ima tekmovalnost, boj za prva mesta in profit na vrhu lestvice vrednot. Otroke pripravljamo za vstop v to družbo in jih vzgajamo tako, da se bodo borili za čim boljše mesto v družbi, kar spodbuja socialno razlikovanje in rivalstvo. Tudi šolski sistem je naravnan tako, da mlade razvrsti v razrede glede na sposobnosti in tako izpostavi »najsposobnejše«. Vsaka krščanska vzgoja, ki se ne trudi, da bi v človeku čim bolj razvila njegovo bogu-podobnost in nima v ospredju pravih človeških odnosov, se konča v vzgoji egoistov in izkoriščevalcev drugih. Jezus nas uči, naj se izkažemo s služenjem drugim in ne z gospodovanjem. Ljubezen ne išče položajev in prvih mest, ampak se razdaja. Zato je bolje biti od vseh preziran in zavržen, pa vendar s srcem, ki gori za bližnjega in se razdaja brez zadržkov. V Božjem kraljestvu bodo prvi tisti, ki v človeških očeh niso nič.

Modri Sirah svetuje: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« Otrok je prisrčen s svojo pristnostjo. V odraščanju postajamo preračunljivi in tako izgubimo svojo nedolžnost. Bog ima najraje otroke, ki so preprosti, brez predsodkov.

V cerkev ne prihajamo kot svetniki, ampak kot grešniki, ki se trudimo hoditi za Jezusom.

V evangeliju po Luku (14,1.7-14) Jezus opazi, da si vsi želijo sedeti na častnem mestu, nekje, kjer bodo najbolj opaženi, da bodo vsi videli, kako pomembni so. Ali ni tako tudi danes? Vsi se zelo cenimo, se čutimo pomembne in se trudimo, da bi na družbeni lestvici zlezli čim višje, ne glede na ceno. Koliko pa smo vredni? Glede na to, kako se cenimo, bi lahko rekli, da preveč. Kdor je sposoben oceniti svoje napake, grehe in slabosti, bo najbolje ocenil samega sebe. Takih je malo, zato je vedno prerivanje spredaj in nikoli zadaj, kjer ostajajo tisti, ki poznajo sami sebe. Če hočemo pravilno oceniti same sebe, se zadržujmo zadaj, da bomo kasneje lažje sprejeli povabilo: »Brat, sestra, pomakni se višje!«

Zgodba pripoveduje, da je Abraham nekoč povabil berača v svoj šotor na obed. Ko so odmolili, je mož začel psovati Boga in je razložil, kako ga popade bes, če sliši njegovo ime. Abrahama je popadla jeza in je bogokletnika vrgel ven. Ko je ponoči molil, mu je Bog rekel: »Ta mož me je petdeset let psoval in žalil in sem mu kljub temu dajal jesti vsak dan. Ali ti ne moreš potrpeti z njim vsaj za en obed?« (A. De Mello, Žabja molitev) Zgodba govori sama zase. Če je Bog tako usmiljen in potrpežljiv, ali ne zmoremo mi vsaj kanček njegove ponižnosti in dobrote? Verjetno brez njegove pomoči ne. Zato ga prosimo zanjo.

Vir: https://zupnija-mb-magdalena.rkc.si/cms/index.php/bogosluzje/22-nedelja-med-letom-