Advent se končuje. Na adventnem venčku je zagorela še zadnja sveča. Temo razsvetljuje vedno več svetlobe. Za človeka je največja nesreča osamljenost, zato najdemo največjo uteho v veri, ko srečamo Boga, ki človeka ne vara. Zato je naša molitev kot dotik s prijateljem, ki vedno čaka pripravljen, da nam pomaga. Kako premagati osamljenost in se srečati z drugimi in z Bogom? Gospod, ki je prišel med nas kot otrok, ni odšel in se ni oddaljil. Želi biti z nami, vendar se nam ne vsiljuje. Zato pripravimo srca na globlji stik z Jezusom, ki se želi roditi v jaslicah našega srca. Z ljubeznijo prinašajmo luč drug drugemu, da bomo tako sprejeli Jezusa in mu omogočili, da se znova rodi v našem življenju.
Prerok Izaija predlaga kralju Ahazu, naj ne razmišlja o diplomatski zvezi, ampak naj se zanese na Boga in mu zaupa. Vera je moč, ki premaga sleherno oviro, zato se ne zanašajmo na svojo moč, ampak se prepustimo Bogu. Ker nas Bog ima rad, nam je dal zapovedi, da se jih držimo in tako hodimo v Božji bližini. Ko prelamljamo zapovedi, se oddaljujemo od Boga. Vedno iščimo pot vrnitve k Bogu, ki nam daje ljubezen, veselje in luč.
Apostol Pavel razlaga Rimljanom, da morajo biti trdni, kajti Božja beseda je resnična in Božje obljube so zanesljive. Božja milost o odrešenju se razodeva vsem ljudem. Po njem smo postali Božji otroci. Živimo iz vere v Boga, ki je med nami in se nam razdaja pod podobo kruha. Bog nas kliče, da ga oznanjamo.
Evangelij pripoveduje o vlogi, ki jo je imel Jožef v zgodovini odrešenja. Bog ga je izbral za Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta. To je bila velika preizkušnja, a jo je sprejel in postal Božji sodelavec. Božje odločitve so velikokrat drugačne od naših načrtov in pričakovanj. Pomembno je, da odkrijemo Božji načrt in ga izpolnimo. Napoved o Jezusovem rojstvu se uresničuje: pride iz Davidovega rodu, spočet in rojen po devici Mariji in je Emanuel – Bog z nami. Te resnice ni mogoče spreminjati, ampak jo le sprejeti. Vse se je zgodilo s sodelovanjem človeka, predvsem Marije, ki je velikodušno izrekla svoj DA in Jožefa, ki je ravnal po Božjem navdihu.
Marija nam je zgled vere. Ona ne misli, da je storila dovolj, ko je Božjo besedo sprejela: ona je tudi ostala v njej, živi iz nje in jo razvija. Ni ji dovolj, da ji uklanja svoj razum: tudi razglablja o njej. Tudi nas, podobno kot Marijo, naj Bog utrdi v našem iskanju in poglabljanju vere.
