Zgodovina človeštva in zgodovina odrešenja ne poteka po pričakovanjih in željah ljudi. Apostoli so bili, po križanju njihovega učitelja, prestrašeni. Skrili so se in zapahnili vrata. Niso vedeli kaj naj naredijo. Njihove sanje in pričakovanja o Jezusu se niso uresničile. Jezus je bil mrtev, v zapečatenem in zastraženem grobu. Koliko razočaranj je tudi v našem življenju!

Bog preseneča. Vstali Jezus je apostole presenetil, ko se je ponovno pojavil med njimi. Vstopil je, kljub temu, da so bila vrata zaprta. Apostolov niso odkrili tisti, ki so ogrožali njihovo življenje, z lahkoto pa jih je našel Vstali. Kolikokrat tudi mi zaradi naše nevere in nezvestobe pred Bogom zaklepamo vrata? Jezus se apostolom ne maščuje in jih ne graja, marveč jim pravi: “Mir vam bodi!”.

Dvojček. Apostol Tomaž se v evangeliju imenuje »Didimus«, kar pomeni »Dvojček«. Čigav dvojček je Tomaž? Evangelij ne omenja njegovega brata, dvojčka. Tomaž je naš dvojček. Tudi mi ugotavljamo, da pogosto Jezusu nismo zvesti. Tudi mi dvomimo. Tudi mi pozabljamo, da je Jezus umrl za nas in morda mislimo, kaj vse moramo narediti mi. Tudi mi se želimo z Jezusom srečati in nam ne zadostuje samo pripovedovanje drugih.

Kako naj Tomaž verjame drugim apostolom, ki so tako kot on, ob Jezusovi aretaciji zbežali in se skrili. Kako naj verjame Petru, ki je Jezusa zatajil? Kako naj danes verjamemo drugim kristjanom, ki so pogosto, tako kot mi, hinavci? Kako naj verjamemo škofom in duhovnikom, ki pogosto niso verodostojni. Koliko tudi jaz prispevam k neveri mojih bližnjih? Velja podčrtati, da  Tomaž skupnosti apostolov, ki vsekakor ni bila idealna, ni zapustil. Tudi skupnosti v katerih živimo mi niso idealne. Jezus ne glede na naše rane, slabosti, stiske, dvome in duhovno revščino, prihaja prav v te skupnosti, ki se vsako nedeljo zbirajo pri sv. maši. Tomaž izpove vero v Jezusa: »Moj Gospod in moj Bog!« »Moj«, ne v smislu posedovanja ampak pripadanja!

Bogdan Vidmar