Izvir Jezusove moči je v odnosu z Očetom. Gleda naprej, v prihodnost.  Kot apostoli smo tudi mi prezaposleni s trenutnimi dogodki in zato pogosto panični in strti. Pred dejstvom doživljana  »odsotnosti Boga« in nerazumevanja trpljenja, čutimo svojo nebogljenost ter doživljamo bivanje, kot neznosno in nesmiselno.

Job je podoba Kristusa. ne le da je izgubil svoje premoženje, da je zbolel in bil telesno prizadet, da je doživljal nerazumevanje žene in prijateljev, da so ga zasmehovali in izobčili. Jobovo trpljenje je veliko globlje. Ni se čutil zapuščenega le od ljudi, marveč tudi od Boga. Jobovo trpljenje je metafizično. Je nestrpen upornik, toda istočasno velik vernik.  Odgovor išče pri Bogu. V njem je krik po Odrešeniku. V tem se razlikuje od eksistencialističnih agnostikov.

Bog, ki ne bi bil dober, ne bi bil Bog. Bogu, ki »ga ni«, a se razodeva, lahko izkričimo tudi svojo bolečino in trpljenje. Bog brani preizkušene, zatirane, reveže, bolnike, izobčene, zaznamovane za eliminacijo… Ne sedi nekje v lepih nebesih in uživa, kot zemeljski despoti. Ne naslaja se nad »gladiatorskimi igrami«, nad našim trpljenjem, vojnami in manipulacijami svetovne elite nad ljudskimi množicami. Če Bog, ki je neskončna dobrota, dovoljuje tudi obstoj zla, ima za to razlog, ki ga mi ne razumemo.