Je svarjenje in opominjanje v našem času še primerno in dovoljeno? 

Med nami se je zasidral rek: »Živi in pusti živeti!« Kaj to pomeni? »Naj vsak živi, kot hoče!« »Drugi me ne zanimajo.« Zakaj potem obstaja »politična korektnost«? Zakaj nogometni sodnik lahko da igralcu rdeči karton? Zakaj sodišče ne dovoli evtanazije človeku, ki je s kirurško operacijo spremenil svoj spol in je zapadel v depresijo? Kaj reči ob primeru, ko oče ubije svojega sina, ki je narkoman? Zakaj je kljub »tolerantnosti« med nami vedno več nevroz, infantilnosti, nasilja in depresije? Zadostuje zdravljenje teh simptomov, če si ob tem ne upamo pogledati v svoj obraz? Smo res pridni in dobri, napredni in znanstveni, če govorimo o bratstvu in ljubezni, istočasno pa se zavzemamo za »uničevanje življenja«; za pornografijo, za blasfemične festivale, za »kult mladosti, lepote in športa«?

Dejstvo je, da so danes otroci izpostavljeni nasilju pornografije.

S pornografijo se srečujejo na TV, na telefonih in celo v vrtcih in šolah. Ti otroci bodo imeli zgrešen odnos do spolnosti in s tem uničeno življenje. Pričakujemo lahko še večji porast seksualnih zlorab in »nasilne genitalnosti«. Pornografska industrija si seveda ob vrtoglavih zaslužkih mane roke. Ob vsem tem naj bi se deklice in fantki igrali goli v vrtcih, se v šolah učili masturbirati… Kaj pravijo tisti, ki so plačani za »varstvo otrokovih pravic«?

Kaj pravijo listine o pravicah otrok? Zakaj tako velik molk ob bombardiranju otrok s pornografijo? Zakaj mediji niso sposobni odločne kritike? Sploh še koga zanima »varovanje otrok«? Iz današnjega evangelija (Mt 18,15-20) je razvidno, da Bog pričakuje – menim, da tudi ob zgoraj navedenem primeru – bratsko svarjenje. Če ne bomo intervenirali bomo odgovorni za težke posledice nasilja, ki smo mu priča. Poleg tega nam zaradi neintervencije grozi tudi večno pogubljenje!  Bogdan Vidmar