V Stari zavezi je Bog razodel deset zapovedi. Te besede so za nas dar, so »Arhimedova oporna točka«. Tudi Jezusova »nova zapoved« je dar. Ne le zapoved; je konkretna realnost, odnos z Bogom, hoja za Jezusom. Vera ni le zasebna zadeva! Božje zapovedi niso le sredstvo za dosego cilja! Zakramenti niso le »sociološke etape« (prvo obhajilo v tretjem, birma v devetem razredu…)!

Zdi se, da smo evropejci rekli Bogu: »adijo«; da smo potopljeni v novo poganstvo in smo prepričani, da je možno boljše in odlično živeti brez Boga; da nas zanima le še »bios« (fizično življenje, ki je minljivo), ne pa tudi »zoè« (večno življenje), o katerem govori Jezus.Naš cilj? Pristna vera nas spodbuja, da se soočamo z realnostjo, ki je pogosto kot razburkano morje; da se trudimo premagovati svoje človeške slabosti; da se učimo odpuščati in gradimo skupnost. V grščini beseda »oikos« ne pomeni hiše, stavbe ali apartmaja, marveč sfero ljubezni, odnose in intimnost. Beseda »oikia« pa se nanaša na družino. Mi smo »hiša« v kateri želi Bog prebivati! Zakaj Jezus pripravlja mnoga bivališča? Bog je tako velik, da se ne more v polnosti razodeti le po enem človeku, niti ne po milijardi ljudi!  

Bog se razodeva v svojih delih.In kdo sem jaz? Kdo smo mi? To spoznamo, ko opazujemo kaj delamo in kakšni so naši odnosi. Luč sveti. Parfum diši. Razpadajoče truplo smrdi. Božja ljubezen, ki deluje v nas, je nevidna. Sadovi Božjega bivanja v nas pa so še kako vidni in nas osrečujejo.