Podrejeni Prevarantu

Popolna predanosti iluzijam in skušnjavam, na neki način odpravi tudi skušnjave in potrebo po puščavi. Smo s takim stanjem zadovoljni? Zlo se vedno predstavlja kot nekaj dobrega, lepega, privlačnega, kot najboljša rešitev. V resnici pa nosi v sebi strup, ki ga skriva. Lahko ga primerjamo z mesojedimi rastlinami v Amazoniji: na zunaj imajo živobarvne cvetove, so lepe in lepo dišijo. Toda, ko živali vstopijo na njihove cvetove jim ni več pomoči.

Med nami se širi sovraštvo

Ne gre le za vojno v Ukrajini, kajti vojaški spopadi ta trenutek potekajo vsaj še na 70-ih krajih sveta. Obstajajo tudi »vojne« med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji, ki so postali sovražniki… Sprejemanje enoumja in sovraštvo do vseh, ki mislijo drugače, nas vodi v napuh, egoizem, sovraštvo, nasilje, vojno. Brez Boga živimo v sovraštvu in obtožujemo druge. Posledice so strašljive: mrtvi, ranjeni, sirote, begunci…Največja sirota je vsakdo, ki živi brez vere v Nebeškega Očeta.

Kako preraščati zlo?

Zla v sebi in na svetu ne bomo zatrli s tem, dauničujemo sebe, moraliziramo, obtožujemo grešnike… Jezusov nauk: ne bodimo brezglavi, ne ruvajmo ljuljke, saj bi s tem izruvali tudi pšenico! Res je, da ima narod pravico do samoobrambe, res je, da je v tem trenutku potrebna mnogovrstna solidarnost z Ukrajino. Toda, bomo vojno v Ukrajini rešili s sovraštvom do Rusov in vsega, kar je rusko; s tem, da Rusom prepovemo dejavnosti celo na kulturnem in športnem področju? Je za vojno v Ukrajini kriv Dostojevski? Greh lahko zares in trajno premagujemo le v neprestanem pogovoru z nebeškim Očetom, ki je čakal izgubljenega sina. Izgubljeni sin je vedel, da je doma lepo, da je bil ljubljen, da mu oče podarja svobodo, da je z očetom doživljal veliko veselih in lepih trenutkov. Bi se vrnil, če se ne bi zavedal vsega tega.