Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?
Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,19–20)

Že Stara zaveza pogosto govori o odpuščanju. V Sirahovi knjigi je jasno: Mržnja in jeza sta ostudni in le grešnik se ju trdno drži. Vsak od nas se mora spomniti svojega položaja in svoje človeške krhkosti. Če pripadamo Kristusu, čemu bi druge obsojali?
»Ti, ki sodiš svojega brata, kdo si?« nas sprašuje Jezus sam. Prepustimo sodbo Bogu.Kakor je Gospod nam vsem na križu odpustil grehe, tako odpuščajmo tudi mi. To je Božji ukaz, kateremu se je treba pokoravati. Kdor ne bo odpustil, mu ne bo odpuščeno.
Jezus Kristus nam vselej želi pomagati, da bi mogli odpuščati. Veliko je stvari, ki jih moramo odpustiti …
Sprtost s sosedom, ženo ali možem, ki že ves teden ne govorita; snaha ali zet se ne razumeta s taščo in tastom, na delovnem mestu delavec grdo gleda sodelavca … In še in še bi lahko naštevali oblike sovraštva in nerazumevanja med nami.

 Vsak dan znova se obračajmo na Gospoda, da nam da moči, da bi zmogli odpuščati. Naj bo to pot, po kateri bodo tudi drugi preko nas spoznavali Jezusa.  Učitelji postave so videli pravičnost predvsem v izpolnjevanju predpisov. Spoštovati je bilo treba sobotni počitek, določene dneve se je bilo treba postiti, vzdržati se je bilo treba nečistih jedi, po določenem obredu si je bilo potrebno umivati roke in prati posode … Kdor je tem predpisom zadostil, je veljal za pravičnega.

 Jezus preusmerja pojmovanje pravičnosti od mrtve črke k živemu človeku. Gospodar ob polaganju računov ne bo gledal na umazanijo tvojih rok, temveč na omadeževanost tvojega srca. Ne bo ga zanimal tvoj odnos do predpisov, temveč tvoj odnos do ljudi. Vrat v nebeško kraljestvo si ne boš odprl z izpolnjevanjem obredov, temveč s poravnavanjem računov med brati.