»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.
Če te posluša, si pridobil svojega brata.«Mt 18,15

Drugega skorajda ni slišati: »Glej, imam kup napak, ampak eno dobro lastnost pa imam: vse povem v obraz.« Toda zelo redko najdeš koga, ki ima toliko poguma, da naravnost opomni brata, ki ravna  napačno. Pravzaprav je to skoraj nemogoče.
Govoriti za hrbtom je najbolj razširjen šport. V vseh okoljih. Tudi krščanskih. Da ne govorimo o cerkvenih: zakristije, samostani, kurije …
V prvih stoletjih Cerkve je bratsko opominjanje štelo med zadostilna dela ljubezni. Večno vprašanje s prvih strani Svetega pisma: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« se v tej ali oni obliki neprestano ponavlja. Vsak človek je odgovoren za svojega bližnjega toliko bolj Kristusov učenec. Na primeren način mora – potem ko je pometel pred svojim pragom – grešnika posvariti, da se bo morda spreobrnil.  Molk iz strahu ali iz napačne obzirnosti je tiho pritrjevanje grehu.
Evangelij današnje nedelje nam tako govori o odnosih med kristjani. Je zelo stvaren, saj jemlje človeka takega, kot je. Ni namreč tako hudo, če se kdo pregreši. Hudo je, če ni nikogar, ki bi ga kot brata posvaril, ali pa, če kljub svarilu zakrknjeno vztraja v grehu. Pred tem nas Bog varuj!
Po: Molimo s Cerkvijo, leto A-4

LJUBITE ČLOVEKA!

 Bratje, ne dajte se prestrašiti zaradi greha ljudi, ljubite človeka tudi v njegovem grehu, kajti to je enako Božji ljubezni in je vrhunec ljubezni na zemlji …Pogosto se nemočni ustavimo, posebno če vidimo grehe ljudi, in se vprašamo: Ali naj poskusim s silo ali s ponižno ljubeznijo? Odloči se vedno za ponižno ljubezen. Kdor se je enkrat za vselej odločil zanjo, bo lahko premagal ves svet. Ljubeča ponižnost je strašna moč, najmočnejša od vsega; ni ničesar, kar bi ji bilo enako.
F.M. Dostojevski  Bratje Karamazovi